recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

intervju

18. 10. 2013  METALDAYS intervju: Eyehategod 
''Ljudje kot mi so tripali na Confessor, Saint Vitus, Swans, Carnivore, COC, Black Flag … trgalo se nam je na te bende in hoteli smo zveneti kot miks omenjenega.'' (Mike Williams, Eyehategod)

Če obstaja en bend, ki uteleša dušo propadlih ameriških sanj, je to gotovo Eyehategod iz New Orleansa, ki so do danes ostali počasnejši in tolikor bolj heavy, kar se eksekucije riffov in udarcev tiče, a vsekakor bolj pristni, realistični in prejebeno iskreni za razliko od velike množica bendov, ki razsaja po svetu danes oz. to počne že dvajset ali več let.

Eyehategod … s takim imenom na tradicionalnem ameriškem jugu ni lahko preživeti. Mah, tudi če bi se imenovali I Love Jesus, bi verjetno imeli več kot dovolj problemov. Možje iz New Orleansa so že od začetka ujeti  oz. živijo v svetu mistike, v nekem nenavadno morbidno čudovitem svetu skorajda mievillskega kozmopolitanskega metro(ali nekro-?)polisa, ki jih je tako ljubil kot sovražil in jim poleg podtalne slave prinesel kup izzivov, med drugim tudi droge, kriminal, nasilje in orkan Katrino.

Nisem nek poznavalec tega benda. Nisem poslušal niti ene plate v celoti, če pa bi rekel, da sem jih sploh poznal, ko sem šel delat intervju z njimi na festivalu Metaldays, bi bil hinavec in pol. A zgrabil sem priložnost, ki se je odprla po tem, ko sem v sklopu dela na štantu trgovine Master Of Metal spoznal kitarista Jimmyja Bowerja, ki ga mnogi poznate kot člana zasedbe Down, ki pa je že od nekdaj član zasedbe Eyehategod.

Jimmy je bil pravi ''southern gentleman'' in pripravljen na pogovor. Na mojo srečo ali prekletstvo, pa ni bil sam – ko sem dve uri kasneje čakal v prostoru zaodrja, sta se z Jimmyjem pojavila še vokalist Mike Williams, ki je resnično izkusil pekel v svojem življenju in je zelo zanimiv sogovornik (če povem iskreno, na trenutke prav zastrašujoče zanimiv), ter bobnar, ki je umrl kmalu zatem, Joey Lacaze, ki je edini deloval popolnoma trezen in bil poln interesantnih zgodb.

Če iščete informacije bendovskega tipa, jih v tem intervjuju ne boste našli. A pogovor je bil vse prej kot dolgočasen ali nesmiselen.

Potopimo se v burleskno-groteskni svet New Orleansa …

Ivan Cepanec: Eyehategod, dobrodošli v Sloveniji.

Vsi skupaj: Hvala vam! Super je biti tukaj, hvala, da ste nas povabili.

IC: Kako se počutite? Tole je vaš četrti ali peti koncert na trenutni evropski turneji?

Jimmy Bower: Peti koncert. Drugače je fajn.

Joey Lacaze: Tega še ne bi poimenoval turneja, ker smo šele začeli, haha.

JB: Je pa res, da bomo šli domov šele čez natanko en mesec.

IC: Prvič ste v Sloveniji?

Vsi: Tako je, ja.

IC: Ker nekaj časa nazaj pa ste nam najbližje nastopili v Stari Gorici v klubu Pieffe Factory (reportaža by Simona Hari – klik)?

Mike Williams: Gorica? Ja, zvenelo je kot nekaj temu podobnega!

IC: Tako je.

MW: Aha, no, zanimivo je, da je eden prvih Eyehategod intervjujev opravil slovenski magazin … mislim, da se je imenoval Art Metal? Še vedno ga imam … mislim, da je to bilo leta 1989.

JB: (me pogleda) Ti se takrat verjetno še sploh nisi rodil.

IC: No, rodil sem se 1981, tako da …

JB: Aha, ok.

IC: Kaj se pa dogaja z bendom? Kakšno leto nazaj ste izdali 7'' New Orleans Is The New Vietnam …

JB: Tako je, izdali smo omenjeni 7''.

JL: Posneli pa smo celo novo ploščo. 15 pesmi. Narejena je, samo na miks še čakamo.

JB: Upali smo, da bo izšla do te turneje, a se žal ni uresničila … ta želja. Bo pa kmalu zunaj.

JL: Ja, mislim, da začetek naslednjega leta.

IC: In kako kaj zveni?

JB: No, lahko ti odmomljam kakšno pesem, haha. (bend začne momljati nov komad – hilarious!)

(smeh)

MW: Danes bomo igrali tri nove pesmi.

JB: Če boste pridni …

IC: Ko ste začeli z Eyehategod, ste pričakovali, da bo bend obstajal še danes?

JB: Fuck no!

JL: Ne, pričakovali smo, da bomo mrtvi, haha.

(smeh)

MW: Pričakovali smo, da bomo posneli zgolj eno ploščo, šli na turnejo v Evropo in da bo to vse. Seveda pa smo v tistem času bili zaposleni tudi z drugimi bendi.

JB: Dobili smo se parkrat, želeli se zabavati. In potem se je vse skupaj razvilo v svojevrstno entiteto, ki je postala naš šiht.

JL: In v tistih časih v New Orleansu ni bilo ničesar, kar bi zvenelo kot Eyehategod.

MW: Kaj New Orleansu? Nikjer ni bilo česa takega.

JL: Res je – mogoče so najbližje temu bili The Melvins. Zdaj pa je milijon takšnih bendov.

IC: Glede na to, da so v osemdesetih vsi tripali na hitrost, kaj je bilo torej tisto, kar je ljudi pritegnilo k Eyehategod?

JW: To. (pokaže mišice)

MW: Haha, moč riffa. Definitivno moč riffa. Ljudje kot mi so tripali na Confessor, Saint Vitus, Swans, Carnivore, COC, Black Flag … trgalo se nam je na te bende in hoteli smo zveneti kot miks omenjenega. To nam je res bilo pri srcu. In mislim, da so drugi ljudje bili podobnih misli.

JL: Verjemi, da so nas začetku sovražili vsi po vrsti.

IC: Mogoče zaradi zvoka ali zaradi imena?

JL: Obojega. Definitivno obojega. Mislim, veliko koncertov so nam odpovedali (nismo jih, torej, odpovedali sami) … celo, ko smo igrali … turneje, je ljudem to šlo na kurac. Hoteli so pač thrash.

JB: Ko smo se prvič dobili, je izšel album Reign In Blood. V New Orleansu so razturali Exhorder …

JL: Mi smo jemali Acid in poslušali Chrome ipd.

MW: Veliko LSD-ja, šli na koncerte in pač bili BLEEEAAAAAARGGGHHH (vsi v smeh). Ko smo začeli s takim zvokom, se nam je to zdelo super. In na srečo očitno še marsikomu drugemu. Igrali smo v bendu, ki je v prvi vrsti bil všeč nam, za morebitne druge poslušalce nas je res bolel kurac. No, saj nas še vedno …

JL: V bistvu pa smo tudi hvaležni, da smo ljudem všeč, ker drugače ne bi mogli priti k vam. Seveda imamo radi svoje fane, ker je nekoč bilo zelo veliko takih bendov, ki so bili naokrog zgolj leto ali dve, tako da … Mislim, super je, da smo nekomu dejansko še vedno všeč.

IC: Ko so Goatwhore izdali album Blood For The Master, sem delal intervju s kitaristom Sammyjem Duetom (beri – klik) …

JB: Zanič so! (hahahaha)

IC: OK … no, pogovarjala sva se tudi o tem, kako je New Orlenans nek poseben kraj. Zdi se, da marsikateri Evropejec pozna zgolj metropole na Zahodni in seveda New York na Vzhodni obali. Redkokdo pa pozna New Orleans …

MW: Nekdo bi dejansko asociiral New Orleans z ZDA?!

JL: Mi nismo del ZDA.

JB: Mi vedno rečemo ljudem, da nismo iz ZDA, temveč iz New Orleansa.

JL: Temu rečem, da gre za najbolj severni karibski kraj.

JB: Ima veliko različnih kultur, bogato zgodovino …

MW: Dobrodošli v Tretji svet.

JB: Oropali vas bodo … (pokaže name – op. a.) … Tebe bi ziher oropali.

(smeh)

JL: (zagleda se moj snemalnik in se dere v dialektu New Orleansa) Ka maš to? Lahk vidm? Dej za prijet.

(smeh)

MW: Mesto je dejansko super, a živi v svoji vibri, sledi svoji hitrosti, to je svojevrsten svet. To res ni del severovzhodnega, kennedyjevsko obarvanega ameriškega sanjskega sveta, če me razumeš. Tu ni Rockeffelerja.

IC: Turizem pa je še vedno močan, mar ne?

JL: Res je. Mesto zgleda precej evropsko s svojimi španskimi in francoskimi vplivi. Je definitivno preveč egzotično celo za klasične Američane. Mesto reflektira naš zvok in obratno. Stvari v mestu in v naši glasbi se gibljejo počasi, vroče je, …

JB: Atmosfera tega mesta je zelo prisotna v zvoku bendov, ki prihajajo iz tam.

IC: Kar se pa tiče zgodovine in gospodarstva … nekje sem prebral, da ste imeli precej močno in razvito industrijo …

JB: Ja, imenovala se je suženjstvo.

(smeh)

IC: Po tem.

JL: Ok, sprva je to bil neznan teritorij. Potem so vladali Španci, za njimi Francozi, potem mešanci – kreoli … potem so prišli iz Afrike. Zdaj so vsi tam.

JB: Ja. Recimo Indijci …

MW: Imamo celo ljudi iz Češke, Srbije … O kateri industriji si govoril? O proizvodnji bombaža?

JB: Prostituciji! (smeh)

IC: Bombažu.

JL: Ja, to nas je dejansko obogatilo.

JB: S seboj imamo 30 črncev (smeh). V kombiju so … Ziher bomo šli v zapor.

IC: OK. New Orleans je izgubil moč svoje industrije, ljudje so šli iz mesta, problemi z orkani so vedno bili tam … in še vedno vas je Detroit premagal, kar se bankrota tiče. Kako se počutite?

JL: Detroit je severno industrijsko mesto. We operate on our own shit! Oni so del CNN, Ford ipd. Amerike. Njim je bilo vseeno za nas. Motor City … Njihovo mišljenje je bilo: ''Hej, New Orleans je mesto, kjer postaviš tovarno. Vzameš veliko denarja, postaviš ilegalno tovarno, uničiš okolje z onesnaževanjem in potem pogledaš, koliko denarja si dobil.'' Poleg tega je zelo profitabilna ''zaporniška'' industrija.

JB: Tako je.

JL: Pač, vibe je čisto drugačen. Mislim, Detroit je grozen. Vse je propadlo. Kako so lahko brez denarja? Nekoč so prodajali veliko avtov, stroški so bili vseeno visoki in zdaj se preprosto ne izteče več.

JB: In ko zbombardiramo Severno Korejo, bodo v Detroitu vsi delali naboje in ne avte. Pa bo vse OK. (smeh) Ne bi rad zbombardiral tisto malo debelo pezde?

MW: Jaz sem socialist, anarhist. Po rodu sem iz Italije, Sicilije, če sem natančen. Boli me kurac za ZDA, Anglijo ali kjerkoli drugega … Jaz sem za nič in sem proti vsemu. Žanješ to, kar seješ.

IC: Kako vzdržujete pozitivne misli?

MW: S heroinom. Pomagajo pa tudi pištole in pičke. (smeh)

JB: Marsikdo bi izgubil upanje v New Orleansu, a mi smo odrasli tam.

MW: Tako je. In mesto vseeno ima svoje lepote – celo v smrti, je v New Orleansu gromozanska kultura smrti. Če samo izstopim iz hiše, pridem v milijon različnih okolic. Preden pridem do konca ulice, slišim 30 različnih glasbenih zvrsti. To je drugačen svet. Nerad ga zapuščam, tam se počutim res udobno in domače.

JB: Mesto res inspirira.

MW: Ja, mesto je en svojevrsten trip … na vsakdanji bazi.

JL: Tako je – New Orleans je kultura.

JB: In če je ena stvar, ki loči bende iz New Orleansa od ostalih, je to groove. Bazirano je na funku. Črnci imajo groove.

IC: Evropejci poznamo New Orleans kot zibelko jazza.

JL: Totalno! Jazz je rojen pri nas.

JB: Pa blues tudi.

MW: Tako je. Ko se sprehodim po prej omenjeni ulici, vedno grem mimo kraja, kjer se je vse začelo. Congo Square.

IC: Ga lahko prosim opišete?

JL: Gre za precej velik kos zemlje. Edini kraj v ZDA, kjer so dovolili zbiranje sužnjev.

JB: Ob nedeljah.

JL: Tako je, ob nedeljah so se sužnji lahko zbirali na Congo Square. V originalu je to bila indijanska tržnica, kjer so prihajali prodajat zelišča ipd. Indijanci in Afričani imajo precej podobno kulturo, ki se je mešala – tako smo recimo v New Orleansu dobili Mardi Gras itd. Zato je v New Orleansu precej razvita bobnarska kultura – namreč, na tem trgu so jim dovolili opravljati tudi voodoo obrede in ostale afriške oblike obredov.

JB: In to je bilo dovoljeno – lahko so svobodno opravljali te rituale.

JL: Jep! Seveda si se na plantažo moral vrniti do sončnega zahoda. Kar se pa tiče Haitija – tam se je zgodil upor sužnjev in ti so pobili vse lastnike plantaž … ves otok so masakrirali, če se tako izrazim. In to se je začelo z voodoojem. Tako so komunicirali in tako se je začela revolucija. Če skrajšam – zaradi tega so bobne prepovedali in začeli so se javni požigi bobnov in drugih tolkal. Ker niso smeli bobnati, se je pričel step ples , iz tega pa jazz, blues in rock.

MW: Na nek način se je glasba, kot jo poznamo danes, rodila v New Orleansu.

JL: Ja, ampak žal nikjer ne piše ''Na tem mestu je rojen jazz''.

JB: Jeps, mesto je na nek način še vedno zelo skromno.

JL: Ampak nudi ogromno zgodovine, v katero se lahko poglobiš, ki pa je resda namenjena samo tistim, ki si jo zaslužijo poznati.

MW: Zato me marsikdo vpraša, če hodim na Mardi Gras, pa jim odgovorim, da mi dol visi za turiste in za podobne reči. Jebeš to! To je sranje. Če te pa zanima underground zgodovina, New Orleans definitivno nudi mnogo več kot le jeben Mardi Gras.

IC: Če torej v New Orleans pride kak srčni oboževalec glasbe in išče nek dober plac za poslušanje glasbe, kam bi ga usmerili?

MW: Odvisno od vrste glasbe, ki je hoče slišati.

IC: Recimo, če hoče slišati ''the real deal jazz''?

JL: Preservation Hall, Snag Harbour (?), DVA, Spotty Cat, Syberia (slednja je recimo bolj za metal, punk, HC), Spellcaster … Glasba je povsod.

MW: Zgolj izstopiš iz hiše in že te iz ene bajte bombardira hip hop, par metrov kasneje jazz, blues …

JB: Ali pa Black Sabbath.

JL: Živim v striktno črnskem hoodu in sem verjetno edini belec tam. In vsak dan, ko izstopim hiše, je na eni strani prisoten rap in nek tip na koncu ulice konstantno nabija Lynyrd Skynyrd. Vse je totalno na glas.

JB: New Orleans je dobro organiziran ''trailer park'', haha.

MW: Tematski park – in tematski parki so koncentracijska taborišča prihodnosti.

JB: Tako je. Ne smejte se – povsod po Ameriki so.

MW: Mislim, da Amerika gre čez neko čudaško obdobje in mislim, da nikoli ne bo prišlo do kolapsa, čeprav si marsikdo predstavlja, da je že ali da bo kmalu.

JL: Veliko desničarskih budal se boji priznati, da ekonomija in družba gresta vse bolj in bolj navzdol in to huje kot kadarkoli prej. In bojijo se priznati.

MW: Vesel sem, da gre vse v kurac. Res.

JL: Včasih si predstavljam vojno in pol …

MW: Jaz tudi, a do takrat bom verjetno že mrtev. No, ne vem, kako bo mojim otrokom …

IC: OK, moram se vrniti na štant, tako da …

MW: Koliko boš moral editirati?

IC: Mislim, da ne veliko, haha.

JL: Ti le napiši sledeče: ''Jimmy said some bad shit!'' (smeh)

IC: Še kakšno zadnje sporočilo za bralce?

MW: Pojdite umret, haha!

Manj kot mesec dni zatem oz. kmalu po koncu turneje je bobnar Joey Lacaze preminil zaradi težav z dihali. Bil je star 42 let. Eyehategod so trenutno še aktivni, na določenih nastopih bo z njimi igral bobnar zasedbe Melvins. Na izid novega albuma seveda še čakamo.

twitter facebook