recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

intervju

3. 5. 2012  Metal penetracija 
''Tisti, ki nima kaj povedat ali ki ni z glavo pri srcu, se vsega naveliča in izgine.'' (Milan Dr. Evil Krušič, Lene Kosti)

Kdor pozna slovenski heavy metal, je gotovo naletel na ime Lene Kosti, samooklicane ''botre slovenskega heavy metala'', saj delujejo že od leta 1978. Res je, da so v tem času imeli tudi kar dolgo pavzo, ampak zadnjih par let rušijo vse pred sabo in so aktivni mnogo bolj kot večina bendov, ki je pol mlajših od njih.

Nekaj let nazaj so izdali ploščo Do or Die!, zdaj pa je tukaj Penetrator, z novimi silami okrepljena zasedba in seveda še mnogo večja želja po uspehu in osvajanju tako znanih kot novih teritorijev.

Dobra dva meseca nazaj sem opravil pogovor z Milanom ''Dr. Evilom'' Krušičem, ki se ga prvič spoznal v trgovini Big Bang v Ljubljani, v kateri so ga imenovali tudi ''mojster za heavy metal'', če se prav spominjam reklamnih plakatov. Že od takrat se mi zdi kot mož besed, pa ne samo zaradi tega, ker govori vsaj toliko veliko kot jaz, ampak predvsem ker stoji za svojimi besedami.

Fen heavy metala, kljub temu, da ga marsikdo vidi kot arogantnega naduteža, pa tudi ve, da so nad njim ''velikani'' a la Halford, Iommi, Lemmy in drugi, tako da, če ste še prepričani, da je možakar nedosegljiva zvezdniška osebnost, se lahko vedno osebno prepričate, da temu ni tako.

Je pa tanka meja med aroganco in ponosom na lastne dosežke in seveda se bo zgodilo, da Milan – predvsem, ker je brez dlake na jeziku – marsikomu ne bo všeč. A to Milana očitno ne moti, saj ve, za kaj mu bije srce - METAL!

Možakarja sem intervjuval 8. marca za oddajo Mešano na žaru na Radiu Študent, intervju pa je bil toliko prijeten, da sem ga kar pretipkal tudi za moj ljubi Profanity zine.

Pa še to – v tem času je bend zapustil še drugi kitarist oz. še drugi brat Kavaš, ki ga je nedolgo nazaj nadomestil Jan Prosen iz Dawn Patrol oziroma Afterburn. Tako so Lene Kosti zdaj: Dr. Evil – vokal, Jan – kitara, Edo – kitara, Aaron – bas in Wuko – bobni.

Foto: Miha Dolenc

Ivan Cepanec: Milan, se opravičujem, ampak nisem ti še čestital za dan žena. Tako da …

Milan Dr. Evil Krušič: Hvala, hvala lepa.

IC: In seveda dekletom in ženskam ponujamo najnovejši album Lenih Kosti, Penetrator.

MK: Seveda. Plošča je bila izdana mesec dni nazaj (torej 8. februarja – op. I. C.), uradni izid za Evropo je 6. april 2012. Istega dne izide še plošča od Accept (Stalingrad – op. I. C.).

IC: Mislim, da se bodo Accept morali privaditi, da prvi dan verjetno ne bodo prodali toliko plat, torej …

MK: Pobožne želje, haha.

IC: Vsekakor, hehe. Ko sem se nazadnje pogovarjal s teboj, je to bilo ob izidu prvenca Do or Die!, katerega si opisal kot odraz stanja, da je treba narediti nekaj, da je zdaj pravi čas za Lene Kosti – zdaj ali nikoli. Seveda ste od takrat imeli kar lepo število koncertov itd. Zdaj pa je prišla na vrsto plošča Penetrator – z novim bobnarjem …

MK: Ja, jaz sem izredno vesel in ponosen, da imamo Wukota v bendu, ker je res človek stroj. Imamo tudi novega basista – Aarona Cornatiča iz Postojne, par tednov nazaj pa se nam je pridružil tudi Edo Subljakovič iz Forgotten Eden. Na žalost je naš kitarist Giovanni … dajmo reči ''obupal nad vsem''. Določeni ljudje se namreč ne zavedajo oziroma mislijo, da je glasbenik dela samo takrat, ko je na odru. Tu je veliko enih stvari za narest. Odrski nastop je samo smetana na torti – jaz to tako jemljem.

IC: Vsekakor si znan kot utelešenje Lenih Kosti. Veliko tega dela … no, v bistvu vsakem daš vedeti, da ste, da obstajate, na nek način ''penetriraš'' v javnost, daješ intervjuje, širiš besedo čez državne meje itd. Bojda si besede o Lenih Kosteh razširil povsod.

MK: Da, poznan sem tudi pod vzdevkom ''diktator'', hehehehe. Ciljamo na malo več. Če zadeva ne bo zalaufala, si bom lahko mirne duše priznal, da sem naredil vse, kar je bilo v moji moči, ampak da pač ni šlo. Imel bom mirno vest. Drugače pa zdaj imamo tudi nemški management, ki nam za jesen pripravlja krajšo turnejo s kakšnim večjim bendom. Za Slovenijo ni še nič določeno, a jaz računam, da bi od maja naprej morali začeti promovirati nov CD (med drugim so do objave tega intervjuja igrali z Blazeom Bayleyem in tudi s Primal Fear in Brainstorm – op. I. C.). Tudi release party bomo naredili z enimi specialnimi gosti iz Avstrije. S tem pač računam, da bomo pozneje tudi mi povabljeni v Avstrijo.

IC: Band exchange, torej …

MK: Tako.

(tu sva še govorila o pripravah na koncert s Primal Fear v Zagrebu, ki pa se je že odvil, zato nima smisla pisati o tem – op. I. C.)

IC: Pri tebi je ves čas prisotna delovna etika. Rineš naprej, ko bi marsikdo verjetno že obupal, še posebej po tistih katastrofalnih jesenskih poplavah leta 2010, ko vam je dobesedno zalilo plac. Videl sem fotke, ki ste jih objavili – vsakega bi zabolelo srce ob tem …

MK: Bilo je grozno. To je dobesedno bil začetek iz nič, ampak glej – imamo čvrsto vero o tem, kaj delamo, imamo tudi veselje do tega. Rekli smo si ''Zdaj je ta čas – ne bomo popustili, gremo naprej.'' In evo – vse se je uredilo.

IC: Rezultat je med drugim tudi plošča Penetrator. Najprej bi se rad ustavil pri zelo zanimivi naslovnici – tovornjak, ki očitno podira vse pred seboj. Kdo se je spomnil tega koncepta?

MK: Koncept je nastal v moji glavi. Prvo je bil zgolj naslov. Zanimiva pa je zgodba, kako je do naslova prišlo, torej najprej tole. Lani sem sedel v kafiču v Zadru in poleg mene sta dva gospoda opazovala črno žensko, bujnih oblin. Slučajno sem na uho ujel, ko je eden rekel drugemu ''Vidi ća bi je penetrira.'' To je bilo super – penetrator. Potem sem si pač zamislil stvar, ki podira vse pred sabo, za katero ne obstaja zid, ki bi je ustavil. In to je tudi moto našega benda. Ne bomo se ustavili pred nobenim, če bo treba, bomo šli tudi z glavo skozi zid.

IC: Če malce uporabim Accept, Balls through the Walls, hehe.

MK: Tako je, haha.

IC: Naslovnico pa je delo makedonskih rok?

MK: Naslovnica kot prva stran je delo fotografa Miha Dolenca, vse ostalo pa je naredila Buba Ustapetrova iz Makedonije, ki ji lahko izrazim samo eno ogromno hvaležnost. Delo je opravila profesionalno, če bo komu všeč, jo lahko komot najde na mojem Facebooku. Tudi sama je dala par idej itd.

IC: Na tej plošči ste sodelovali z Domenom Justinom – DYZ-om, ki ima studio na Jesenicah in ki je posnel že vašo prvo ploščo, Do or Die! Kako to, da ste ponovno delali z njim?

MK: Že pri snemanju plošče Do or Die! sem videl, česa je DYZ sposoben. Preprosto – naredi the best! Ne vidim razloga, zakaj bi zmagovalnega konja menjal. S Penetratorjem je vse skupaj samo še nadgradil in če iz Nemčije dobivam prav posebne pohvale na račun produkcije, zvoka, si lahko prepričan, da se veselim novega sodelovanja z njim pri naslednji plati.

IC: Vseeno pa si v studiju testiral nove člane in vemo, da v placu določeni ljudje delujejo tako, na odru drugače, v studiju pa tudi najmočnejši lahko pogorijo.

MK: Lahko rečem, da imamo – če sem skromen! – verjetno eno najboljših ritem sekcij v Sloveniji, če ne celo najboljšo. Mene je Wuko izredno presenetil – kar je on naredil na plošči, je ''Sedi! 5!''.

IC: Poznavalci Wukotovega dela v Dawn Patrol veste, da je človek definitivno eden top slovenskih metal bobnarjev.

MK: Tako je. Komade je odigral profesionalno, enkratno. Drugače pa je snemanje v studiu potekalo brez problemov. Oba kitarista sta odigrala svoje, DYZ je pa kot gost bil povabljen k igranju solaž na komadih The Cage in Refuse To Die – izpadlo je fenomenalno.

IC: Gosta sta tudi Manny Schmidt in Matt Sinner.

MK: Za prvi album sem jih jaz prosil, ko pa sta videla, da delamo na novem materialu, sta se kar sama ponudila. Sinnerja sem kot vokalista prosil, naj tokrat kaj odpoje, ne pa igra. Manny Schmidt pa je odigral vse kitare in solo dele na komadu Penetrator.

IC: Kar se tiče gostov – imeli ste tudi vokalistko Ines Osina, ki je sodelovala že na prejšnji plošči.

MK: Za balado, ki sem jo napisal lani ob mamini smrti, … no, prišli smo na idejo, da bi inkonporirali ženski vokal. Logično je bilo, da pokličem Ines, ki je spet odlično odpela.

IC: Če se pa ustaviva pri besedilih – na prejšnjem albumu si za komad Warrior povedal, da ga je kot ''fighting song'' prevzel tvoj sin, Lemmy ''The Dog'' Krušič.

MK: Ja, on si je ta komad kar prisvojil.

IC: In ti si mu zdaj vrnil uslugo.

MK: Tako je – zanj sem napisal komad The Cage, ki govori o teh bojevnikih, tudi on je noter omenjen. Nekako sem se postavil v kožo takega bojevnika, veliko sem se tudi pogovarjal z Lemmyjem in po njegovem filingu napisal ta komad.

IC: Kaj pa ostali teksti?

MK: So v bistvu življenjski. Recimo, Refuse to Die je klasična tema, o nekom, ki te na vsak način hoče zajebat, ampak ti se ne pustiš.

IC: Bližje kot si uspehu, več nevoščljivih prascev imaš na poti ….

MK: Tako je, večja polena ti padajo pod noge.

IC: Kaj pa recimo Devil in Disguise?

MK: To je nadaljevanje komada The Uninvited Guest iz prejšnje plošče. Govori pa o tem, da so nekateri ljudje pač butasti in kličejo duhove, a ne? Ko ga prikličejo, se ga ne morejo tako zlahka tudi znebiti, hehe.

IC: To bi tudi lahko bilo precej življenjsko. Kaj pa … čakaj, vseeno je 8. marec – kaj pa komadi za dekleta?

MK: Ja, Penetrator, to je komad za njih. Ko sem besedilo pokazal svoji ženi, je rekla, da bi se to lahko spomnil že vrsto let nazaj in da mi le ena stvar gre po glavi.

IC: Rože! Večerja! Kino! Romantika!

MK: Ja, tud' menda, hehe.

IC: Ti pa si tudi ves čas heavy metal bojevnik – kako to vidiš danes ob raznih Judas Priest, ki po 40 letih še pičijo, potem so tu Black Sabbath, ki se bojda spet vračajo, pa neustavljivi Iron Maiden … Se ti zdi, da obstajajo samo stari mojstri?

MK: Mah, ne. Imaš tudi veliko mladih, novih mojstrov. Je pa res, da bo čas pokazal, kdo bo obstal. Še se spomnim, kako se je pojavil NWOBHM – milijon bendov, ostalo pa jih je le nekaj. To je naravna selekcija. Tisti, ki nima kaj povedat ali ki ni z glavo pri srcu, se vsega naveliča in izgine. Spominja me na moje kolege, ki so nekoč vsi bili metalci, danes pa kravata, nedeljska kosila in čestitke.

IC: Obstali bodo samo najmočnejši. Kot bend v letu 2012 ste tudi vi naleteli na to, da je scena prenasičena, bendi se izbirajo na podlagi vsega drugega, razen na podlagi kvalitete … Kako se Lene Kosti spopadajo s tem?

MK: Ne bomo nastopali kot eni prodajalci kart. Lahko na tržnici prodajam kokice, kart pa ne bom prodajal. Na koncert hočem priti kot nekdo, ki ponuja svojo glasbo, svoj ''entertainment'', ne bom pa prodajal kart. To je prostituiranje glasbenika. Tisti, ki nas bo hotel videti ali angažirati, nas bo. Kar se tiče drugih – danes ni pomembno, kdo igra na festivalu, ampak, koliko kart proda. Lahko jutri narediva bend, prodava 500 kart in potem igrava in pojeva na kakšnem festivalu.

IC: Ja, opoldne.

MK: Seveda, ni boljšega, kot to, da ti organizator bluzi, da igraš na uveljavljenem festu dopoldne pred petimi ljudmi.

IC: Kam dejansko grejo zdaj Lene Kosti naprej?

MK: S tem, ko smo dobili nemški management, smo dobili izredno veliko obveznosti. Zato sem moral dati svoje projekte – recimo, svojo avtobiografijo na stran, ker preprosto nimam časa, pa čeprav je zadeva že napisana. Imel sem v planu tudi solo ploščo – z DYZ-jem sva se že dogovarjala, a bo stvar morala iti na stranski tir za sledeče leto in pol. Računamo, da bomo naredili spot za komad Refuse to Die ali pa morda tudi za The Cage.

IC: Kakšen pa bi bil idealen spot Lenih Kosti?

MK: Za ostale alkohol, zame ne, veliko bejb (pol milijona blondink), enih 200.000 motorjev in ''frštekarija'', da ti glavo utrga.

IC: Še to – na katere težave naletiš, ko izdaš plato v Sloveniji?

MK: Najbolj na živce mi gre, da določeni vladni frajerji pišejo grozilno pismo – NUK, recimo, nam je napisal, da sem jim dolžan poslati 4 CD-je. Logično je bilo, da sem se vprašal, kje pa so bili oni, ko smo mi snemali ploščo, ko smo zbirali denar ipd.? Nikjer, seveda.

IC: Kako pa se spopadate z vsemi obveznostmi?

MK: Saj vidiš, da nimam las več, hehe, imam pa košato brado – sivo. Ja, kjer je volja – je tudi pot. Če si nekaj resnično želiš in če za to tudi delaš, ti bo vsekakor uspelo.

twitter facebook