recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

intervju

29. 3. 2012  Kot britev ostre strune 
''Menim, da je Torture v bistvu poskus ali pa trud benda, ki hoče, da bi vsaka pesem predstavljala delček zelo raznolike slike.'' (Alex Webster, Cannibal Corpse)

Če poznate death metal, potem vam je ime Cannibal Corpse eno najbolj znanih. Bend iz Buffala, NY, ZDA, ki že od poznih osemdesetih ne odstopa od tega, kar predstavlja pojem (brutalni) death metal in ki je s svojimi ploščami, odlično glasbeno podkovanostjo in predvsem integriteto – ki jo ohranjajo tako do sebe kot do svojih poslušalcev! – utrdil svoje mesto na sceni.

Alex Webster – basist, tekstopisec, metalec po duši in srcu. And then some … Nekateri bi mu dali legendarni status, a tip tega niti ne kaže niti ne izkorišča. Postavite mu vprašanje, odgovoril bo nanj. Natančno, na dolgo in smiselno. Vedno ima čas za igranje basa, za igranje glasbe v CC in Blotted Science, vedno se po koncertu pogovarja z vsemi, ki si tega želijo in vedno vam bo dal vedeti, da ni nad vami ali pa pod vami.

Berite enega najbolj prijetnih intervjujev, ki sem jih imel čast narediti v svoji (kvazi)novinarski ''karieri''.

Foto: Tina Ahačič

Posebna zahvala parim bralcem (navedeni), ki so postavili nekaj vprašanj za ''ace of bass''.

Ivan Cepanec: OK, najprej te moram vprašati sledeče: Kako se ti in ostanek benda Cannibal Corpse počutite ob dejstvu, da je vaš zadnji album na lestvicah pristal na res dobrih pozicijah?

Alex Webster: Seveda smo veseli. Da smo dosegli takšno popularnost tako daleč v naši karieri … res je dober občutek. Gotovo pa se trudimo, da na to gledamo iz realističnega stališča, tako da se zavedamo, da dejansko metal bendi prodajajo bolje kot bendi, ki igrajo druge zvrsti. Več in več ljudi si zastonj jemlje stvari iz interneta, medtem ko metalci tega ne počno v toliki meri. Ne smemo zanemariti dejstva, da so drugi bendi bolj popularni, pop kot tak pač, plesna glasba … a prodajajo vseeno manj kot metal bendi. Kaj nam vse to pove? Veliko. ZDA leta 2009 – album Evisceration Plague – prodali smo 9.600 kosov v prvem tednu po izidu. ZDA, 2012 – album Torture – prodali smo 9.600 kosov, haha. Prej smo bili na 66. mestu, zdaj smo na 38. mestu lestvice. Isto število CD-jev, a 28 mest bolje kot prej. Nekaj se očitno dogaja s prodajo CD-jev, haha, pač pri drugih glasbenih zvrsteh očitno ne gre toliko dobro, v metalu pa se očitno giblje pozitivno.

IC: Metalci očitno res pogrešajo celoten paket – naslovnico, besedila, izgled, CD kot tak … Seveda je to pri Cannibal Corpse vedno bilo več kot pomembno in izrazito poleg glasbe same.

AW: Ja, pa tudi, če razširim na ostale metal poslušalce – metal poslušalci so nasploh mnogo bolj v tej glasbi. Ko si v metalu, si zares v tem. Če pa te zanima plesna glasba, ti to bolj kot ne predstavlja glasbo v ozadju, če se tako izrazim. Ne poznam nikogar, ki bi si tetoviral logotipe plesnih izvajalcev, če me razumeš, haha. Metalci pa si vtetovirajo logo najljubšega benda, živijo metal življenjski stil itd. V metalu so ljudje mnogo bolj ''dedicated''. In prav ta faktor je pomemben pri obravnavanju upada št. prodanih CD-jev drugih zvrsti, medtem ko je pri metalu to prav obratno.

IC: Res zanimivo opazovanje. No, posvetimo se albumu Torture. Če pogledam vašo preteklost, je mučenje (torej – ''torture'') nekaj, kar je ves čas prisotno v vaših besedilih. Kako to, da ste šele po 11 albumih uporabili za 12. album to ime? Zakaj je trajalo tako dolgo, čeprav je bilo ves čas očitno, da je to prisotna entiteta v vaši glasbi in v vsem, kar Cannibal Corpse predstavljate?

AW: Hmm, prej smo pač uporabili druge naslove, haha … A naslov Torture v svojem prvinskem pomenu je tokrat res zadel z žebljico v glavico. Na tem albumu je mnogo več pesmi, ki so povezane s pojmom ''mučenje'', bolj kot kadarkoli prej. In tako se je zdelo, da naslov res ustreza. Ena enostavna beseda, ki res deluje. Res dober naslov za album, se mi zdi. Osebno se bolj nagibam k rabi enostavnejših nazivov – Torture, Kill, Vile, The Bleeding, Bloodthirst … Enostavni naslovi, a z večjim učinkom. Na prejšnjih albumih so seveda bile pesmi, ki so se ukvarjale z mučenjem na tak ali drugačen način, a na tem albumu je – kot sem že povedal – tega mnogo več. Encased In Concrete, The Strangulation Chair … to so res mučiteljske pesmi.

IC: Kolega (Lenart Mlinar, ki je vprašanje poslal po Facebooku – op. I. C.) je komentiral, da se mu naslovnica zdi precej mila oz. manj brutalna, manj bolna kot pa kakšne pretekle (še posebej prve tri). Kako pa ste vi zadovoljni z novim dosežkom Vincea Lockea in ali ste kdaj razmišljali, da bi uporabili koga drugega?

AW: Ne, vedno smo hoteli Vincea. Kar se tiče komentarja tvojega prijatelja – podobne misli imajo mnogi, ki niso videli dejanske naslovnice. Stvar je v tem, da je prva naslovnica, ki jo je založba Metal Blade lansirala na net, kazala le tipa, ki ga vidite skozi ''slip ovitek''. Če gledate natančneje, vidite, da je naslovnica precej brutalna, zelo podobna ravni brutalnosti, ki jo odsevata Butchered At Birth ali pa Tomb Of The Mutilated. Veliko visečih trupel, telesa, ki jih mučijo … Dejansko je ''on-line'' verzija na nek način bolj cenzurirana verzija, a ne v pravem pomenu besede ''cenzurirano'', ampak tista, ki jo vidite skozi ''slip ovitek''. Le-ta je narejen iz kartona in je namenjen temu, da prekrije dejansko naslovnico z namenom, da nimamo težav, da bi ploščo prodajali v določenih prodajalnah. Ko pa odstranite ta ovitek, vidite, kaj se v resnici skriva spodaj in mislim, da marsikdo pravzaprav sploh ni videl celotne naslovnice. Definitivno je naslovnica resnično brutalna, haha. (pravo naslovnico lahko pogledate tukaj – KLIK! – op. I. C.)

IC: Omenjal si prejšnje naslovnice – med njimi 2 izmed prvih 4 albumov. To izpostavljam, ker je bobnar Paul Mazurkiewicz nov album označeval kot nekaj, kar predstavlja grobi miks opusa prvih 4 albumov. Kaj pa po tvojem mnenju Torture ločuje od ostalih mojstrovin vašega obsežnega opusa?

AW: Menim, da je Torture v bistvu poskus ali pa trud benda, ki hoče, da bi vsaka pesem predstavljala delček zelo raznolike slike. Veliko pesmi je prežetih z agresijo, ki je bolj enostavna in primitivna, kar te takoj spomni na starejše albume. Ampak vse pesmi predstavljajo preciznost, ki izhaja iz tega, da smo z leti postali boljši glasbeniki. Ko govorimo o pisanju pesmi … nekdo misli, da so naše najboljše pesmi na albumu Eaten Back To Life. In če je to njihovo mnenje, je tudi pravilno. To so naše najboljše pesmi. Pisanje pesmi – rezultat le-tega – je nekako vedno prepuščeno posameznikovem mnenju. Kar je čisto v redu. A glasbeno gledano, ni dvoma, da zdaj igramo bolje kot kadarkoli prej. Ker smo danes boljši glasbeniki kot nekoč. Na albumu Torture ponujamo najboljše od obeh svetov: atmosfera, ki je prisotna na starejših albumih, ampak mnogo boljša izvedba, kar je posledica tega, da smo z leti postali boljši v igranju in ostalih zadevah. Če najprej poslušaš Eaten Back To Life, nato pa Torture takoj za tem, boš to slišal. Gre za isti bend, a izvedba je mnogo boljša na Torture.

IC: Misliš, da je to, da si boljši v igranju lastnega inštrumenta, odgovorno za to, da si boljši v boju proti stagnaciji, ponavljanju, dolgočasju v ustvarjanju novejših pesmi?

AW: Mislim, da je. Če se rineš naprej, če hočeš ustvariti nekaj bolj izzivalnega v recimo tehničnem smislu … če si v bistvu postavljaš kakršnekoli izzive in jih skušaš preseči, potem dejansko lahko napreduješ. In tudi najmanjši napredek, je nekaj, kar je po mojem mnenju potrebno vsakem bendu. To pa moraš uskladiti s konsistentnostjo, ki se od tvojega benda išče, pričakuje. Po eni strani se hočeš gibati naprej, a tudi dati tisto, kar od tebe pričakujejo – seveda pri tem moraš ostati zvest svojim koreninam. To je izziv, ki si ga Cannibal Corpse vedno zadamo – ohraniti čisti Cannibal Corpse death metal in hkrati dodajati nekaj novega zato, da vse ohranjamo sveže in zanimivo v letih, ki gredo mimo.

IC: Nekateri nergači pa komentirajo: da se Cannibal Corpse sploh ne spreminja, da je vaša glasba itak zgolj ponavljanjega tega, kar ste že storili in da ste monotoni in dolgočasni. Kako reagirate na takšne komentarje?

AW: Definitivno slišimo, kaj ljudje govorijo o nas. Če se jim zdi glasba monotona ali pa vsaka pesem zveni enako, dobimo občutek, da pesmim sploh niso prisluhnili. Samo poglejmo prve tri pesmi albuma Torture – Demented Aggression, Sarcophagic Frenzy in Scourge Of Iron. Vsaka pesem zveni popolnoma drugačno. Gre za tri popolnoma drugačne pesmi, ki se ne razlikujejo zgolj v besedilih, ampak tudi v vokalnih vzorcih, stilu riffanja itd. Tako že na tem mestu imate tri pesmi, ki so si popolnoma različne. Ko ljudje izražajo posplošitve v stilu ''Pa saj vse zveni isto!'', verjetno mislijo na recimo stil petja ali pa na stil nasploh. Seveda, na vsakem albumu igramo death metal in hočemo ostati v tem žanru … Če ti ljudje pravijo ''Ti tipi igrajo zgolj death metal in nič drugega!'', potem imajo prav. A mislim, da same pesmi ne moreš kar tako posplošiti, češ da so vse iste ipd.

IC: Še sploh, če se Cannibal Corpse plošča prične s slayersko zvenečim singlom Demented Aggression – in to je komad v letu 2012 in ne 1989 ali pa 1990. Celoten album pa je resnično dinamičen … je to bilo namerno? Kako ste sploh razporejali pesmi na albumu?

AW: Definitivno smo hoteli agresivne pesmi. Meni dober death metal predstavlja kombinacijo med mračno in agresivno atmosfero. Nekatere pesmi so bolj mračne, nekatere pa bolj agresivne. In to se sliši. Tako je tudi pri bendih – nekateri so bolj mračni, drugi bolj agresivni. A dejansko bi prevladati morala kombinacija med obema. Na naših albumih vedno imamo oboje – na Torture, če vzameš za primer Scourge Of Iron, je ta pesem res mračna. Demented Aggression pa je popolnoma agresivna, tudi če ne zveni mračno. Če to pesem še naprej uporabim za zgled – zveni pač kot nekaj, kot moderna verzija nečesa, kar bi lahko bilo na Eaten Back To Life ali pa Butchered At Birth. Težko je to obrazložiti, če tega ne pokažem na inštrumentu … Je dejansko ''updated'' verzija našega izvirnega zvoka.

IC: Res nor single, super izbira za predstavitev novega materiala. Scourge Of Iron pa je kot protipol temu pripomogel k predstavi oz. bolj pričakovanju, da nas čaka nekaj res razgibanega. Dober način promocije …

AW: Tako smo občutili tudi sami – najprej poslušajte hitrejšo, nato pa počasnejšo pesem. Upali smo, da bodo ljudje vedeli, da je med tema dvema pesmima še mnogo več tega. Nekatere pesmi so v mid-tempu (npr. Strangulation Chair, Crucifier Avenged …), nekatere hitrejše itd. Res je bilo pomembno, da se vidi raznolikost znotraj enega albuma. In če še naprej govoriva o pisanju … Razloga za raznolikost ali razgibanost sta dva: prvi je zavestni trud, drugi pa to, da smo pri pisanju sodelovali vsi, le da so še drugi dali mnogo več kot prej. Običajno jaz napišem več kot 50% plošče, zdaj pa je Pat O'Brien napisal nekaj pesmi, Rob Barret tudi … Če vsak da nekaj pomembnega, so možnosti ustvarjenja raznolikega albuma toliko večje.

IC: Omenil si tudi pesem Encased In Concrete, za katero ste posneli spot (glej spodaj – op. I. C.). Kako to, da ste izbrali prav to pesemi in ne recimo prej omenjenih prvih dveh javnosti predstavljenih singlov?

AW: Težko je reči, ker smo res s težavo izbrali pesem, za katero naj bi posneli spot. Dejansko so vse pesmi na albumu res dobre in z gotovostjo vem, da le dve pesmi nista namenjeni za ustvarjanje spota, recimo Intestinal Crank, ker je pesem res obskurna. Mislim, pesem je bila precej zahtevna in vanjo sem vložil veliko truda, a vseeno se nam ni zdela kot pesem, za katero bi lahko naredili spot. Ostale bi super delovale, a Encased … je zmagala, ker je res agresivna in zdela se je res primerna. Zadnje čase smo za video vedno izbrali počasnejšo pesem, tako da smo to hoteli spremeniti. Večina naših spotov je počasnejših, tako da je bil čas za hitrejšo pesem.

IC: Video … ostaniva še malce pri tem pojmu. Cannibal Corpse boste vedno znani tudi po tem, da ste nastopili v filmu Ace Ventura. Ali bi kaj takega še kdaj ponovili? Če bi recimo bila grozljivka?

AW: Seveda. Super je bilo, da so nas povabili v film in da smo pri tem lahko dejansko bili Cannibal Corpse, a če bi nas povabili še kdaj, bi seveda sprejeli. Mogoče bi bila grozljivka res bolj primerna, a ne vem, kako bi to delovalo. Če kakšen bralec ima idejo, smo odprti za predloge, haha. Igrati v filmu je tudi koristno zato, ker na tak način tvoja glasba doseže še več ljudi. Ne moreš verjeti, koliko ljudi je spoznalo Cannibal Corpse in death metal prek tega filma.

IC: Ostanimo še malce pri filmih – kateri ti je najljubši horror film in zakaj?

AW: Hmm, na prvem mestu sta The Exorcist in The Shining. Kot se opazi, niti eden ni pretirano ''gore'', a sta definitivno grozljiva, ker sta predstavljena na tak način … Ko sem bil mlad, je religija imela svojo vlogo v mojem življenju – danes več nima, tako da danes ob takih filmih moram svoje (ne)verovanje suspendirati in se prepustiti gledanemu. A ko sem bil mlajši, sem odraščal v religioznem gospodinjstvu in te stvari so me znale prestrašiti. Demoni, duhovi so se takrat zdeli bolj verjetni in oba filma sta pri meni našla plodna tla ne samo zaradi tega antagonistov, ampak tudi zaradi dobrega igranja in odlične produkcije. Oba filma ponujata odlični zgodbi in oba te dejansko lahko prestrašita. Danes sem agnostik, ne verujem v nič nadnaravnega, ne sledim nobeni religiji, zato je danes zame strašen film tisti, ki je bolj realističen. A v tistih časih je zgodba bila čisto drugačna in ta strah je ostal del mene … čeprav danes kot nek užitek pri gledanju filmov in ne neprijetno občutje.

IC: Alex, ti si res zaposlen človek – igraš v Cannibal Corpse in Blotted Science, pišeš glasbo, vadiš igranje basa, lani pa si izdal knjigo Extreme Metal Bass, v kateri – kot piše – ponujaš osnove in druga znanja igranja basa v metalu nasploh. Od kod je prišla ta ideja in kaj si hotel doseči s takim delom?

AW: Dejansko resnično uživam, ko doma delam s knjigami o glasbi. Vedno nabavljam nove knjige in se vedno skušam naučiti nekaj novega, kar bi mi pomagalo, da se izboljšam pri igranju basa. Kot veš, je igranje basa moja služba, a hkrati moj hobi. Vse te različne knjige, a med njimi ni bilo niti ene, v kateri bi bilo predstavljeno igranje takšnega stila kot ga igram oz. igranja v metalu nasploh. Torej, najprej me je motiviralo dejstvo, da obstaja nek nezapolnjen prostor, kar se tega tiče. Ni bilo knjige, ki bi razlagala, kako igrati bas v metalu, razen nekaterih del, ki pokrivajo zgolj osnovni heavy metal. Recimo, kakšne Mötley Crüe, haha. Hotel sem pokazati ljudem, kako igram in kaj obvladam. Poleg tega pa se večina govorov z ljudmi suče okrog tega, kako igram določene pesmi, katero opremo uporabljam, kakšne tehnike, vaje, kako pišem določene bas linije … Pa sem pomislil, da bi lahko na tak način ponudil informacijo širši publiki. Poleg tega sem na faksu obvladal pisanje. Pri angleščini sem se vedno odrezal, še posebej pri delu, ki se je dotikal in ukvarjal z kreativnim pisanjem. Takisto mi je dobro šlo že v srednji šoli, pa tudi pri Cannibal Corpse sem opravil veliko pisnih interjujev. Mislim, da mi pisanje naravno leži, čeprav se nimam za odličnega pisca. Znam pa obrazložiti, kako igrati bas, haha. In to se mi je zdelo najpametneje, ker res rad delam s knjigami in dejansko rad pišem. Upal sem tudi, da bo ljudem koristilo. Kar pa se tiče pragmatičnega vidika, je za glasbenika dobro, če ima več projektov v življenju. Ko bom ostarel, bom morda raje bas inštruktor oz. učitelj – zdaj sem 42 … Če bom delal do 65. leta, ne bom imel dovolj denarja za upokojitev, haha, tako da … In mislim, da bo moja knjiga nekega dne prav prišla tudi mojim študentom. Včasih je treba pomisliti na prihodnost. Seveda pa vedno rad delim informacije z ljudmi, zelo rad se pogovarjam z njimi o basu. Mislim, da bi bil dober učitelj, seveda metalskega igranja, ker mi druge stvari res ne ležijo, haha.

IC: Menim, da ti bo šlo, haha. Pa srečno! Rad bi te vprašal še nekaj – januarja letos si ponovno igral s svojim pred-Cannibal Corpse bendom, Beyond Death. Bil je benefit koncert. Kako pa je bilo?

AW: Bilo je super. S Frankom Lombardijem in Darrenom Pfeifferjem nisem igral že vrsto let, z Jackom (Owenom – nekdanji kitarist CC, op. I. C.) pa sem mnogo časa, a do leta 2004 igral v Cannibal Corpse. Frank, Darren in Jack so odlični glasbeniki, super ljudje in pravi užitek je igrati z njimi. Vse skupaj smo opravili zelo hitro. Najprej smo si tri tedne pošiljali pesmi, nato smo nekaj dni vadili skupaj in odigrali res dober koncert. Kemija je spet bila taprava! Koncert je bil res fantastičen, čeprav je vse skupaj bilo sladko in grenko hkrati. Namreč, koncert je bil održan z namenom zbrati denar za Tonyja Lorenza, Frankovega nečaka, ki ga je nekdo ustrelil med ropom. Zaradi poškodb je ostal paraliziran. Ob tej priliki bi rad povabil ljudi naj pomagajo Tonyju – na FB-strani METAL FOR TONY in tudi na moji strani lahko vidite, kako mu lahko pomagate, če želite. Vsaka pomoč bo res dobrodošla. Koncert pa je bil res odličen in dejansko si želim, da bi s fanti odigrali še kaj več.

IC: Govoriš morda o novi plošči Beyond Death?

AW: Hmm, ne bi imel nič proti. Kdo ve … Z njimi bi res rad posnel nekaj, pa naj bo to Beyond Death ali pa karkoli drugega. Ni pomembno, samo, da zaigram še kaj z njimi.

IC: OK, se že bližava koncu, a vseeno bi ti rad podal še nekaj vprašanj, ki so jih prek našega FB-profila lahko poslali tudi bralci Profanityja. Prvo vprašanje pošilja Dalibor, basist zasedbe Mephistophelian, ki sprašuje, katere strune uporabljaš in kako imaš uglašen bas?

AW: OK. Uporabljam debelino za res nizko uglasitev, ki se je poslužujem pri obeh 5-strunskih basih. Uporabljam debelino 1.30, 1.10, .90, .70 in .50. Za drugo uglasitev pa le znižam vsako struno za pol tona. Večina naših pesmi je uglašenih tako. Namesto B imaš A z višajem, namesto E imaš D z višajem in tako dalje ... 1.25, 1.05, .85, .65 in .45. Tvoj prijatelj bo vedel, kaj hočem povedati, haha. Močne DR Hi-Beam z različnimi debelinami, ki jih uporabljam za različne uglasitve. DR Strings je drugače res kul podjetje iz New Jerseya.

IC: Naslednje vprašanje – ko ne igraš z bendom, kaj počneš v življenju? (poslal BassPlayer666 – op. I. C.)

AW: Večinoma časa preživljam te trenutke z ženo in našimi psi. Nimava namreč otrok, niti jih ne planirava imeti, tako da za to imava pse, haha. To je naša družina, hehe. Rad uživam doma z njimi. Kar se tiče hobijev – kolesarim, telovadim, doma imam kar nekaj opreme za telovadbo, s pomočjo katere ostajam v formi. Rad berem, občasno pa tudi igram računalniške igre, na katere me je navlekel kolega. Igram pač tiste ''on-line'' streljačine, hahaha. Res je zabavno. Vseeno pa veliko časa predvsem igram bass, hahaha. Delam stvari za Cannibal Corpse ali Blotted Science, ali pa napišem knjigo kot sem jo omenjal prej. Vedno se ukvarjam s hobiji, ki pozitivno vplivajo na moje življenje – telovadba za boljše počutje in zdravje, če pišem ali delam na knjigi, to pomaga moji glasbeni karieri. Rad se zabavam in hočem pozitivne učinke. Seveda računalniške igre pomagajo en kurac, haha, a so še vedno zabavne.

IC: Alex, kaj bi še rad sporočil bralcem in bralkam Profanityja in seveda fanom Cannibal Corpse?

AW: Vsem se zahvaljujem za podporo, upam pa, da še letos pridemo tudi v Slovenijo.

twitter facebook