recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

intervju

25. 5. 2012  Ko sanje postanejo resničnost 
''V studiu lahko posnameš marsikaj, kar zveni zlato, vendar če se v živo ne odrežeš dobro, potem je tvoja kredibilnost enaka stranišču.'' (Trent Hafdahl, After the Burial)

Tokrat vam ponujamo intervju s skupino After the Burial, natančneje z njihovim kitaristom, Trentom Hafdahlom. Pri After the Burial se mnogokrat mnenja krešejo, namreč, obsedenci s predalčkanjem imajo z njimi težave, ker uporabljajo težavne ritme v stilu Meshuggah, deathcorovske breakdowne, melodične metalcorovske vložke ter še kakšno neobičajno lastnost. Gre za izrazito moderno skupino, ki daje poudarek zvoku in po svoje tudi nenavadnosti. Bistvo pri After the Burial so nastopi v živo, ker v studiu danes lahko prazaprav vsakdo posname dober album.

Pogovor je bil opravljen lansko leto, ko se je skupina podila po evropski turneji skupaj s Suicide Silence in Bleed from Within. Podpora publike je bila prepričljiva, kar lahko vidite tukaj. Skupina je medtem opravila še nekaj ameriških turnej, obenem pa so izven časa turnej zaposleni z delom za novi album, ki naj bi izšel letos. Pogovor je tekel o zadnjem albumu In Dreams, žanru djent in kitarski opremi.

Vabljeni k branju!

Primož Novak: Pozdravljen, prijatelj teme in svetlobe, kako se počutiš na prvem obisku v Sloveniji?

Trent Hafdahl: Počutim se zelo v redu in komaj čakam, da stopim na oder.

PN: Kako se boriš z vsemi mački, ki ti jih je povzročila turneja?

TH: Kako se borim? No, začneš spet piti. Sprva si narediš en debel sendvič, spiješ kak kozarec vode in potem spiješ enega kratkega. Ali pet.

PN: Vendar verjetno ni ravno pametno biti preveč pijan?

TH: Pred nastopom mogoče ne, samo včasih se tudi to zgodi. Če je žurka velika, potem boš tudi ti žural, ker se ne moraš izogniti tako veliki množici ljudi. Če dobiš v klubu več piva kot vode, potem nimaš kaj dosti izbire. Včasih se ga res nabijemo pred nastopom, vendar do neke mere.

PN: Ampak toliko se ga pa le ne napijete pred nastopom …

TH: Da ne moremo igrati?

PN: Da bi videl dvojno in bi potem tvoja kitara imela 16 strun?

TH: Hahahaha, OK, to se mi pa še ni zgodilo. Vsak bi rekel, da je to zelo slaba ideja (smeh).

PN: Ok, obrniva pogovor na zadnji album In Dreams. Si zadovoljen z rezultatom albuma, ali pa morda misliš, da bi lahko zadevo izboljšali?

TH: Absolutno smo zadovoljni. Vzeli smo si dovolj časa med dvema albumoma. V bistvu si nikoli prej nismo vzeli tako veliko časa za album. Naravno je, da se lahko glasba in stil spremenita v teh dveh letih, namreč v tem času tudi dobiš drugačen navdih. Tudi ljudje so drugi. Album je precej drugačen od Rareform in Forged Into Future Self. Zdi se mi, da se je album dobro izšel, resda je samo 8 skladb, vendar smo v njih vložili veliko truda. Nisem razočaran in ne bi nič spremenil. Nekateri ljudje ga sprva niso marali, ker so bili vajeni Rareform, vendar so po nekaj poslušanjih rekli: »To je res kul!« Mislim, da bo In Dreams bolje sprejet od naših zagretih oboževalcev recimo v času pol leta. Včasih ljudje ne marajo sprememb. Želijo, da ustvarjaš en in isti album spet in spet.

PN: Kar je v bistvu dolgočasno.

TH: Je, ja, vendar nekatere skupine to počnejo. Kot skupina bi radi ustrezali našim oboževalcem, s tem smo novi in sveži. In takšni smo, ko pišemo glasbo.

PN: V nekaterih revijah in promocijskih besedilih sem prebral, da ste After the Burial miks med Meshuggah in Unearth. Se strinjaš s tem, ali pa bi kaj še dodal v to »definicijo«?

TH: Ne, ne ničesar več ne bi rad dodal. Ne želim si, da bi nas primerjali s katerokoli skupino. Vsaka nova skupina, ki pride ven, ima očitno neke vplive. Mnogokrat so ljudje zelo vneti, s tem da te uvrščajo v neke skupine, te primerjajo z drugimi, kar je dobro, ker se potem lažje pogovarjaš o glasbi, a na koncu vsi igramo le heavy metal. Nočemo nobenega kopirati, a ker uporabljamo osemstrunske kitare, ljudje pravijo, da želimo biti kot Meshuggah. Seveda, zaradi podobnosti glasbila, a naši vplivi so tako obsežni, da raje prej neham iskati primerjave. Lahko bi ti povedal par vplivov, a na koncu bi rekel, od kje naj bi me to navdihovalo.

PN: V bistvu bi me res zanimali kakšni neobičajni vplivi.

TH: Uf! Ok, dam ti eno skupino na člana. Armin van Buuren, Pantera, Faith No More, Tears for Fears in Thrice.

PN: Zelo zanimivo!

TH: Torej, gre za velik vzorec. Poslušamo različne zadeve. Recimo, kaj za vraga tu dela Jeff Buckley?! Poslušamo zelo raznoliko glasbo, kar nam pomaga pri pisanju.

PN: Poslušate tudi kaj country glasbe?

TH: Samo Hanka Turda. Nobene country glasbe pravzaprav. Samo Hanka Williamsa Turda, on je pravo »sranje«.

PN: Spregovoriva besedo o žanru djent, ki ga ni izumila kakšna založba, temveč je beseda domislica določenih glasbenikov. Kako gledaš na to djent gibanje, ki je postalo v zadnjem času zelo veliko?

TH: Definitivno, postalo je ogromno. Zdi se mi kul, ker je nekaj novega v metalu in veliko ljudi je nad tem navdušenih, ker jih vedno več zanima tehnična glasba. Recimo skupina, ki je začela vse, Meshuggah – v devetdesetih jih ni mogel noben razumeti, ker so bili tako kompleksni in pred svojim časom in sedaj je to prišlo do mnogih skupin, ki se jim zdi taka glasba kul. Ne čutim, da bi mi igrali ravno djent, vendar imamo nek tehničen aspekt na vse, kar napišemo. Je po svoje kul, da nas ljudje tako kličejo, ker potem našo glasbo delijo z mnogimi drugimi, ki poslušajo djent. Delijo neko ustvarjalnost.

PN: Zakaj misliš, da je prišlo tako pozno do tega? Pravzaprav se je pojavilo 15 let po tem, ko so Meshuggah izdali album Destroy Erase Improve, s tem, ko so začeli uporabljati te čudne ritme itd.

TH: Hmm … v bistvu je bil celo prej EP None, ki je začel to.

PN: Da, None je vsekakor začetnik tega.

TH: Dobro vprašanje! Gre samo za sprejemanje. V devetdesetih je to bilo precej underground. Ljudje so to slišali in preprosto vrgli stran, ker pač enostavno niso razumeli. Sedaj pa je toliko več skupin, ki igra takšen stil, ki eksperimentira s čudnimi ritmi in drugačnimi pristopi k glasbi. Danes je več tega in ljudje ne sodijo tako hitro, temveč se zavedajo, kaj se dogaja. Ušesa so danes odprta, ne pa: »To smrdi, ker ne razumem!« Ne bi rekel, da gre za drugačno glasbo, temveč drugačen pristop, ki omogoča ljudem, da lažje zadeve označijo, obenem niso več tako ozkogledi.

PN: Dozdeva se mi, da je djent gibanje izšlo iz raznih metalcore in deathcore skupin, ki so si želeli biti le bolj progresivni in tehnični.

TH: V bistvu ne poslušam toliko deathcora, da bi lahko presojal, če so postali bolj kompleksni. Mislim, da je stvar precej naravna, ko vpleteš v svojo glasbo druge žanre, pa če gre za deathcore, hardcore ali heavy metal.

PN: Kako se ti zdi, da so vaše skladbe sprejete na podlagi tega, da ne uporabljate standardnih struktur, veliko pa je sprememb ritma in tempa?

TH: Ne želimo se ravno ukvarjati s strukturo, z nekimi zapisanimi oblikami, s tem da damo nekam verz, refren, bridge, solo in tako dalje. Tega mi ne počnemo. Velikokrat napišemo skladbo, in če zveni dobro, jo obdržimo. Ne želimo biti abstraktni, zato eksperimentiramo z nenavadnimi strukturami brez refrena z menjavami tempa. Radi presenečamo ljudi s tem, da ne morejo takoj predvideti, kaj se bo zgodilo. Za poslušalce moramo imeti glasbo svežo in zanimivo. S tem pa tudi mislimo na nastope v živo, s čimer se ukvarjamo že, ko pišemo glasbo. Najbolj pomemben aspekt v glasbi je, kaj znaš v živo. V studiu lahko posnameš marsikaj, ki zveni zlato, vendar če se v živo ne odrežeš dobro, potem je tvoja kredibilnost enaka stranišču. Smo sicer vsi glasbeniki, a na odru moraš publiko zabavat. Naša služba je, da ljudi spravimo v slemanje, smejanje, moshanje, skakanje z odra. To je glavni aspekt glede pisanja glasbe. Menim, da več ljudi nas posluša zaradi tega, ker so nas videli v živo.

PN: Imate kakšen poseben pristop do pisanja? Recimo, da se bobnar izmisli par ritmov, vi pa se temu prilagajate z ostalimi glasbili?

TH: Občasno. Moč skupini pogosto daje, da se vsi držijo bobnarja, še posebej ko so kitare uglašene nizko in je boben tu lahko zelo izstopajoč, ne samo pri odprtih akordih. Vse to dobi dinamiko in groove. Bas boben pogosto igra tu v skladu s tem, kar igramo na kitare. Tu ni neke formule, ampak je dobro, ko vsi skupaj »groovajo«.

PN: So osemstrunske kitare pri takšni glasbi res potrebne?

TH: Za nas so, ker igramo zelo visoke tone pri solažah v zelo visokem registru. Če bi recimo nižje uglasili šeststrunske kitare, bi ves ta register in določene lestvice izgubili. Začeli smo s sedemstrunskimi kitarami, ker takrat, ko smo začeli, osemstrunskih niso izdelovali. Želeli smo nižje, vendar nismo želeli izgubiti registra strun G B E, zato so bile osemstrunske kitare precej naravna izbira. Želeli smo imeti oboje, nizko uglasitev in zmožnost igranja vseh teh visokih solaž. Soliranje imam res rad, ker rad slišim glasbenike, ki se izražajo s solažami.

PN: Je pri teh osemstrunskih kitarah potrebna kakšna posebna oprema? Ali so dovolj analogni ojačevalci?

TH: Lahko jih igraš na čemerkoli, če želiš. Oziraš se samo na zvok, ki ga lahko dobiš ven.

PN: Kakšna oprema bi dala osemstrunski kitari več moči?

TH: Hmmm…dobri magneti. Gre za zelo kompleksen inštrument, ker je že dinamika strun drugačna. Da dobiš ven dober nizek zvok debelejših strun in da visoki toni ne zvenijo kot drek, je zelo težko uravnotežiti zaradi same narave glasbila. Nekateri ljudje veliko dajo na zgornje strune, obenem pa žrtvujejo zvok spodnjih strun. Jaz igram preko Invaderja, Peavey 6505 +, Justin (Lowe,drugi kitarist op. P.N.) je igral z Meso Boogie, Triple Rectifier. Sedaj pa oba igrava Axe FX, ki ga imava že več kot leto. Je zelo dober ojačevalec, še posebej za osemstrunsko kitaro, ki ji daje vsestranskost. Toni se slišijo jasno in lažji je za opravljat.

PN: Vse te djent skupine, kot so Periphery, Tesseract in tudi After the Burial uporabljajo spevne vokale, kar verjetno pritegne žensko publiko. Če se pa ozreva na Meshuggah pa tega ni, ni kakšnih melodičnih delov, ki bi poslušalca bolj pritegnilo.

TH: Pri njih res ni nekih sing along predelov. Glasba, ki jo poslušamo, ima tudi spevne vokale in zdi se mi kul, ker je nalezljivo. In ja, punce pač imajo rade petje, kar je dejstvo. Če punca začne poslušati Periphery in Tesseract zaradi vokalov, potem je to dobra stvar, ker te skupine dobijo še dodatne oboževalce. Pri Meshuggah to ne pride v poštev. Nekateri jih sovražijo, kar sicer ne razumem, vendar jih enostavno nočejo slišati. Meni so vseeno zakon!

PN: Kaj je naslednji korak za After the Burial?

TH: Na tej turneji (s Suicide Silence in Bleed from Within (junija 2011) op. P.N.) smo se začeli pogovarjati, kdaj bomo začeli z delom za naslednji album. Po tej turneji gremo domov in bomo opravili še tri ameriške turneje. Po tem se bomo zaprli v studio in začeli pisati novi album, verjetno enkrat pozimi. Nekaj skladb je že napisanih, vendar bomo na njih že delali in jih kaj spremenili. Od oktobra do decembra bomo delali na albumu in upam, da ga bomo izdali nekje spomladi/poleti 2012. Malo je tudi odvisno od zastavljenega urnika v studiu, kjer se je treba mnogokrat pregovarjati. Definitivno ne bo treba čakati na album več kot dve leti, ker ideje kar letijo.

PN: Ste drugače izobraženi glasbeniki?

TH: Jaz sem hodil na glasbeni kolidž. Tam sem študiral klasično kitaro, drugače drugih lekcij pa nisem prejemal. Vsak od nas ima neko izobraževalno ozadje v glasbi, vendar nič tako posebnega. V bistvu stalno delamo na idejah, na katerih vadimo, jih snemamo kot demote in tako dalje.

PN: Torej si ideje pošiljate preko elektronske pošte?

TH: Preko pošte ali pa zapečemo na CD (smeh). Če kdo posname kak kul riff, potem ga pošlje ostalim štirim na računalnik. Včasih pride ta riff na naslednji album ali pa počaka dva albuma. Včasih določen riff uporabimo šele 3 ali 4 leta kasneje.

PN: Nekako tako se je rodil djent, ko so glasbeniki doma snemali riffe in si jih z drugimi izmenjevali.

TH: Snemanje doma je precej preprosto. Tega je danes veliko, veliko je djent skupin in ljudje mnogokrat to ne razumejo. Ljudem, ki nimajo založbe, financ in zmožnosti igranja po turnejah, je lažje. Te glasbeniki lahko preko te opreme izrazijo vse svoje ideje, kot recimo Cloudkicker. Si slišal že za Cloudkicker? On recimo ne hodi na turneje, vse posname doma v svojem domačem studiu in ljudje ga sprejemajo odprtih rok, nad njim so zelo navdušeni. Tudi skupnost ga zelo dobro sprejema, samo zato ker je uspel posneti vse doma. Danes dejansko doma lahko posnameš nor album. In potem greš v kuhinjo in si narediš sendvič (smeh).

Avtor:
twitter facebook