recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

intervju

28. 6. 2013  Iz Naftalina: Pro-Pain 
Pro-Pain je bend, ki mora dati vse od sebe na odru, in če tega ne bi več bil zmožen, sam ne bi hotel biti opisan kot ''tip, ki je že videl boljše čase.'' (Gary Meskil, Pro-Pain)

Newyorška zasedba Pro-Pain je nastala na pogorišču thrashevsko zvenečega benda Crumbsuckers (poslušajte kultno klasiko Beast On My Back) in ubrala bolj moderno zvočno sliko miksa thrasha, hardcora, groova in še česa, z leti in novimi člani pa je predvsem groove prišel v ospredje. Ta aspekt so Pro-Pain pripeljali do rušilne perfekcije, pa čeprav so z leti njihovi albumi vseeno na račun predvsem predvidljivosti in novih smernic v sceni nasploh izgubili na svoji moči. Kljub temu pa prvi trije albumi – Foul Taste Of Freedom, The Truth Hurts in Contents Under Pressure – predstavljajo nujno čtivo za poznavanje newyorške družbeno kritične scene.

In prav v segmentu družbene kritike so Pro-Pain vedno bili izredno močni, za kar je odgovoren izredno delaven, inteligenten človek, ki vse pove brez dlake na jeziku, basist/vokalist Gary Meskil, ki je Slovenijo s Pro-Pain obiskali kar nekajkrat (igrali so predvsem v Ljubljani, enkrat pa tudi na Metal Maniji v Komnu). Možakar je vedno ostal zvest koreninam benda, ki ga je postavil z bobnarjem Danom Richardsonom in kitaristom Tomom Climchuckom (oba sta igrala v Crumbsuckers, Tom pa se je kalil v kultnih M. O. D.), z leti pa je – po mnogih menjavah – ostal kot originalen član le še Gary. Ki pa se še ne misli ustaviti, o čemer priča tudi njihov nazadnje izdani album Straight To The Dome, ki so ga nedavno nazaj predstavili v Zagrebu na Hrvaškem.

Danes Pro-Pain predstavljajo: Gary Meskil (bas/vokal), Jonas Sanders (bobni), Marshall Stephens (kitara) in Adam Phillips (lead kitara).

Ta intervju je nastal 16. novembra 2011, ko so v Menzi pri Koritu na Metelkovi predstavljali danes predzadnji album Absolute Power.

Intervju: Nenad Čekrlić

Uvod, pretipkavanje, prevajanje in urejanje: Ivan Cepanec

Nenad Čekrlić: Torej, 20 let že v ''biznisu''. Bi vi to tako poimenovali, biznis mislim?

Gary Meskil: Hm, ne v celoti. Delu vsega lahko rečem biznis, to je res. Dela z bendom je res veliko, več kot dobrih 50 % vsega skupaj pa je vsekakor biznis.

NČ: Se vam to zdi dobra ali slaba stran življenja benda kot takega?

GM: Hm (dolgo premišlja) – zdi se mi, da je to bolj slaba stran. Kaj ti misliš, Adam?

Adam Phillips: No, ni rečeno, da gre v celoti za nekaj slabega. Seveda, zaradi tega se zna zgoditi, da je vse skupaj dolgočasno in če si ga preveč naložiš oz. če se preveč osebno vpleteš vanj, zna biti precejšen vir napetosti. Ampak, če si ga znaš natančno urediti in razporediti, biznis nudi tudi veliko dobrih stvari.

NČ: Dvajset let nazaj ste pričeli svojo pot. Menite, da so pesmi, še posebej pa njihova besedila, precej pripomogle k razvoju trenutne situacije v svetu, situacije, ko je vse več uporov, protestov tudi v vašem mestu, torej v New Yorku?

GM: Razumem, kaj hočeš reči. Menim, da ne, menim, da je naša vloga manjša, čeprav je res, da smo pisali politično obarvana besedila že zadnjih 20 let. A raje pravim, da smo majhen del rešitve in ne velik del težave.

NČ: Misliš, da je do razvoja teh dogodkov v New Yorku prišlo zgolj zaradi Wall Streeta ali pa tudi zgolj zaradi dejstva, da ima New York zelo močno sceno, polno hardcore in metal bendov, ki izražajo svoja politična stališča in kritike?

GM: Mislim, da gre za kombinacijo mnogih dejavnikov, vključujoč spreminjajočo se percepcijo ljudi. Pomembno je, da imajo ljudje danes dostop do neodvisnih medijev (prek interneta), ljudje lahko izbirajo vire informacij sami, mislim pa tudi, da so danes mnogo manj ignorantski do dogodkov v svetu. Ne smemo pozabiti na težko ekonomsko situacijo, ki je prizadela tudi nas. Ljudje so zaradi tega nagnjeni, da se bolj izražajo, večkrat povedo, kaj jih muči itd. Nekaj takega lahko vidimo med protesti na Wall Streetu, mnogo takih protestov pa se dogaja tudi drugod po svetu.

NČ: Si se kakorkoli udeležil teh protestov v New Yorku, ki se dogajajo zadnji mesec?

GM: Ne, ker ne živim več tam. Zdaj prebivam v Sarasoti na Floridi, kjer pa nisem videl kakšnih protestov (smeh). Mislim, da bo vzelo še nekaj časa, preden pridejo do krajev, kot je Sarasota.

NČ:  Ja, vseeno gre za republikansko državo.

GM: Tako je, da.

NČ: In zdi se, da republikancem ni kaj preveč mar za to.

GM: (dolga tišina) Ja, raje bi rekel, da je Florida drugačna. Povprečna starost prebivalcev je višja, ljudje so bolj … recimo, da utečeni v svojih načelih …

NČ: Konservativni?

GM: Ja, konservativni. In veliko delom Floride se godi čisto v redu, tako da … Medtem ko so v New Yorku predvsem ekonomske razmere zdaj začele jemati svoj davek. Na Floridi pa ni slabo kljub temu, da je situacija z rezidenčnim sektorjem v Floridi takšna, kot je (še posebej v povezavi s krizo, ki jo predstavljajo odtujevanje domov, zapiranje placov itd.).

NČ: Kako pa to, da si se preselil iz New Yorka na Florido?

GM: Družina. Hčerka je živela tam že nekaj časa pred tem, prav tako moji starši, potem pa sem videl, da je prišel tudi moj čas.

NČ:  OK, če se ponovno ozreva na bend. Kakšna je zdaj situacija s kitaristom, Tomom Climchuckom? Je še del benda in pač z vami zgolj ustvarja pesmi, v živo pa ga nadomešča Adam Phillips, ali pa je dokončno zunaj benda?

GM: Dokončno je zunaj. Stvar je v tem, da je Tom doživel hude zdravstvene težave. Morali so ga operirati in čeprav je težavna operacija bila popolnoma uspešna, bo Tom moral okrevati še precej časa. Upam, da se bo lahko vrnil v Pro-Pain, a za zdaj so njegove prioritete drugje, ima jih veliko. Upam pa, da bo nekoč bolje.

NČ: Pro-Pain ste zamenjali veliko članov v zadnjih 20 letih. Kako to?

GM: Veliko razlogov je. Nekateri so zapustili bend, ker so začeli družinsko življenje ali preprosto hoteli iti nekaterim drugim stvarem naproti. Nikoli ni bilo nekih velikih izpadov, kakšnih zamer ipd. Držati bend skupaj 20 let ni lahka naloga. Večina bendov ne zdrži niti 10 let. Še posebej, če gre za bend v našem žanru in ki je dosegel tak nivo uspeha – takrat ni nič nenavadnega, če zamenjaš kar nekaj članov v vsem tem času.

NČ: Kako pa je to vplivalo nate, kot na originalnega člana benda? Se je zaradi vseh teh zadev bend spreminjal ali pa vselej poskrbiš, da ostane zvest svojim koreninam?

GM: Veliko stvari se je spremenilo, predvsem na osebnem nivoju, recimo način, kako izvajamo interakcijo med seboj. Včasih se je zgodilo, da postava benda res ni bila za skupaj, za razliko od recimo trenutne postave, ki se med seboj odlično razume. A na glasbo to ni precej vplivalo – že od nekdaj skušamo igrati resnično in iskreno glasbo, kot jo čutimo. Res pa je, da vsak član prinese svoj stil, svoj način, svoj doprinos k zvoku in to se kaže predvsem pri novih albumih. Seveda pa se vedno trudimo igrati pesmi, kot jih moramo igrati, in predstavljati albume kot si zaslužijo.  

NČ: So te kdaj vse te menjave pripeljale do točke, ko si si rekel, da imaš dovolj?

GM: Hm, … Vedno je frustrirajoče. Vsaka postava, ki jo ima bend – vedno si jo želiš obdržati, vedno upaš, da bo ta ''taprava'', ne glede na to, da se marsikateri člani mogoče prav takrat med seboj ne razumejo. Bend je lahko ena velika družina in kot taka včasih tudi ni 100%  trdna. Ampak, kljub določenim frustracijam, nikoli nisem hotel vreči puške v koruzo oz. obupati nad bendom.

NČ: Če se še spomniš, ste leta 1999 igrali v Ljubljani skupaj s Six Feet Under, Nile, Vader, Cryptopsy itd.

GM: Da. Spominjam se, da smo igrali zunaj. To je bil naš prvi koncert v Sloveniji. Bil je dober, zelo interesanten koncert. Rad vidim Pro-Pain kot drugačen bend v line-upu, če me razumeš. (šlo je za Diabolical Solstice Inferno Festival konec junija 1999, ki so ga v enem dnevu izvedli na Metelkovi, na parkirišču, kjer je danes hostel Celica, igrali pa so Six Feet Under, Pro-Pain, Enslaved, Cryptopsy, Nile, Vader, Pissing Razors, Iron Monkey in mnogi drugi  – op. ur.)

NČ: Pro-Pain ste že od nekdaj nastopali večinoma z metal bendi, če se ne motim? Kaj misliš, da je tisto, kar metal bendi in Pro-Pain imate skupnega?

GM: No, naš zvok vsebuje več metala kot večina tistih ''true blue'' hardcore bendov. Lahko bi rekli, da smo crossover bend, saj mešamo elemente hardcora, metala, thrasha in celo rocka, tako da nekako ''pašemo'' v vse skupaj. S tem dobimo tudi veliko drugih turnejskih možnosti, ne le tiste, kjer bi nastopali s ''čistimi'' hardcore bendi.

NČ: Povej mi – kaj si misliš o trenutni, glasbeni sceni?

GM: Glasbena scena nasploh gre zadnja leta navzdol, saj je prodaja slaba. Trenutno je tole res nenavadno obdobje, saj scena hoče zapustiti CD-format in najti nekaj novega, vsekakor pa digitalnega. Ni pa se še transformirala v nov prodajni format, na katerem bi industrija ''uspevala'', če se tako izrazim, bendi pa bi tudi bili uspešni (finančno gledano). Časi se gotovo spreminjajo in to zelo hitro in da bendi, kot smo mi, sploh lahko funkcionirajo, nastopajo, potujejo in igrajo, se morajo prilagoditi tej situaciji. Če ne, lahko hitro dosežejo svoj konec.

NČ: Se ti zdi, da so MP3-ji, digitalne oblike posredovanja glasbe, lahko tudi vir dobička bendov? Ali pa se raje držite prodajanja merchandisea in seveda live nastopov?

GM: Treba je vedeti, da je situacija takšna, da založbe dajo bendom manj sredstev kot prej, ko so jim dale ''avans'' od prodaje CD-jev. Zato je seveda treba najti nove načine povečanja prihodkov in prodaja merchandisea je seveda eden izmed njih. V ozir je treba vzeti tudi izgube, ki nastanejo ob manjši prodaji CD-jev, zato je treba povečati število koncertov, prodati več mercha, na koncu pa se zato lahko zgodi, da ti stvar celo znese. Treba je pač biti kreativen in pameten.

NČ: Producirali ste precej lastnih albumov. Kako to, da ste se odločili za ta korak?

GM: Glavni razlog je bil ta, da nismo bili zadovoljni s produkcijo našega drugega albuma (The Truth Hurts, 1994 – op. ur.) in Tom Climchuck, naš kitarist, je pravkar diplomiral iz avdio-inženiringa, zato se nam je to zdel pravi čas, da zagrabimo vajeti sami. Prvič smo se preizkusili z albumom Contents Under Pressure. Vse skupaj se je splačalo tudi finačno – denarni avans, ki nam ga je dala založba ni šel v roke nekega ''fensi'' studia in v žep nekega producenta, ampak naravnost bendu. Seveda smo sčasoma postajali vse boljši in album Act Of God je bil prelomni trenutek, kar se tega tiče. Pri vsakem albumu hočemo doseči nekaj drugega – ne uporabljamo istega studijskega okoliša, določeni albumi zvenijo zato bolj surovo, bolj ''live'' in mislim, da nam gre od rok vse skupaj to samoproduciranje. Zadnji album (Absolute Power, 2010 – op. ur.) je bil spet nekaj drugega, saj smo zavestno izbrali drug studio in tokrat tudi producenta, v katerega sposobnosti smo bili zelo prepričani.

NČ: Ste bend, ki resnično pride do izraza, ko igra na odru. Glede na to, da leta minevajo in boste slej ko prej prišli do meje svojih fizičnih zmogljivosti – misliš, da boš takrat prenehal z glasbenim biznisom?

GM: Hm … težko je reči. Bom videl, kaj bom storil, ko pride do tega. Menim, da bi v tistem trenutku, ko moj nastop na odru ne bi več bil primerno reprezentativen … menim, da bi se resnično zamislil nad vsem. Pro-Pain je bend, ki mora dati vse od sebe na odru, in če tega ne bi več bil zmožen, sam ne bi hotel biti opisan kot ''tip, ki je že videl boljše čase.'' (smeh) Resda ni tako lahko kot nekoč, vseeno sem v svojih štiridesetih, a vseeno se mi zdi, da dajem vsak večer vse od sebe. V bistvu že od začetka ni bilo lahko, z leti pa je težje, saj prihajajo na plano vse stare bolečine, poškodbe ipd. In to desetkratno!

NČ: Zdi se mi, da je tako raznolika scena, kot je newyorška, vedno našla skupni jezik. Zakaj bi lahko bilo temu tako?

GM: New York je že od nekdaj imel močno glasbeno sceno. Razlike med ljudmi  so se vedno kazale tudi v glasbi, na koncu koncev je New York nekakšen talilni lonec vsega. Newyorčani so pravzaprav v raznolikosti našli skupni jezik in to se definitivno kaže v glasbi. Newyorčani lažje sprejemajo raznolike glasbene stile, če jih primerjaš recimo z ostalimi Američani ali ljudmi iz drugih koncev sveta.

NČ: Glede na to, da si na Floridi, kako pa dojemaš tamkajšnjo sceno? Že od nekdaj je Florida znana po svoji močni death metal sceni.

GM: Težko rečem, ker se ne zadržujem v Tampi, saj sem od nje oddaljen še kakšno uro vožnje. Sarasota je znana po alternativni sceni – folk rock, college scene … Ko obiskujem klube in obiskujem precej koncertov, vidim predvsem lokalne bende, ki pripadajo alternativni sceni.

NČ: Bi dodal še kaj za konec?

GM: Hvala za 20 let podpore. Super je ponovno biti pri vas, saj gre za enega tistih delov sveta, v katere se vedno rad vračamo in vedno, ko odhajamo od vas, se vprašamo ''Ali bomo spet prišli nazaj?'' No, spet smo tu. Ljubljana je res lepa in eno najbolj šarmantnih mest, kar sem jih obiskal. Hvala vsem za podporo in upamo, da se vam bo koncert zdel dober.

Reportažo iz dotičnega koncerta (Ljubljana, 16. 11. 2011) lahko preberete tukaj – klik!

Avtor:
twitter facebook