recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

intervju

19. 7. 2014  Intervju: Vrnitev v Biohazard 
''To je življenje – od trenutka, ko prvič odpreš oči, do trenutka, ko jih zapreš za vedno, gre vedno za nekakšen test.'' (Bobby Hambel, Biohazard)

Biohazard so eno izmed najbolj znanih imen newyorškega hardcora in so sploh stari znanci Profanity webzina, saj smo že januarja 2014 ob izidu plošče Reborn In Defiance naredili intervju s kitaristom/vokalistom Billyjem Graziadeijem (klik). A Billy je le ena tretjina klasične postave, ki se je zbrala, ko se je leta 2008 v bend vrnil solo kitarist in človek, ki je osnoval bend, Bobby Hambel. Z Bobbyjem smo se pogovorili pred njihovim odličnim koncertom v Novi Gorici (report tukaj) in čeprav je intervju star dobri dve leti, je po mojem mnenju Bobbyjeva zgodba več kot zanimiva in inspirativna.

Pa čez 10 dni jih lahko vidite v Puli na Hrvaškem na festivalu Viva La Pola!

Ivan Cepanec: Bobby, dobrodošel v Sloveniji.

Bobby Hambel: Hvala, najlepša hvala.

Kako se počutiš?

Odlično, res je lepo biti tukaj. Dan je prelep, občutek imam, da bo koncert res zabaven.

Definitivno bo. Kako poteka turneja?

Zadnja dva dela aktualne turneje, torej junija in julija, sta bila res najboljša. Neverjetno je. Imamo najboljšo road crew in zaradi tega vse laufa, kot mora. Kar se benda tiče – uf, kot bend lahko rečem, da je občutek ob jammanju, kar počnemo ves čas … občutek je kot mora biti v bendu. S Scottom Robertsom v bendu je občutek res dober, energija je na višku, vsak večer je res noro, tako da smo srečni, da smo sploh lahko na turneji in veseli, da smo vsak večer na odru.

Najprej bi vprašal – preden si se vrnil v Biohazard, kaj si počel zadnjih, če se ne motim, 14 let?

Uf, jebemti … No, po tem ko sem zapustil Biohazard, sem šel na turnejo z zasedbo White Devil, opalili smo tudi kakšno evropsko turnejo, igrali tudi na velikem festivalu v Eindhovnu na Nizozemskem, ki ga poznate pod imenom Dynamo Festival. Po tem sem zapustil zasedbo in se za nekaj časa umaknil tudi od glasbe kot take. Zame je bilo izgubiti Biohazard zelo boleča izkušnja, s čimer sem se težko spopadal. Potem sem skušal ustanoviti kakšen bend ali dva, a ljudje niso bili preveč resni, zato sem sčasoma spet poprijel za kladivo, se zaposlil v gradbeništvu in sprejel vsak posel, ki sem ga lahko. A vseeno sem ves čas igral. Nikoli se nisem ustavil. Vedno sem iskal trenutek, da bi spet začel resno z igranjem … mislim, saj sem ''jammal'' z ljudmi … tu pa tam, ampak iz tega ni bilo nič resnega. Mislim, da sem nekje globoko v sebi čakal trenutek, da se spet pridružim Biohazard in popravim stvari v zvezi s tem. Ja, mislim, da bo to držalo in vesel sem, da sem dobil še eno priložnost.

Si mogoče opazoval, kaj se dogaja z Biohazard, poslušal albume, sledil karieri nekdanjega benda?

Ne, nisem. Dejansko se sploh nisem ubadal z njimi, ker sem se res moral distancirati od vsega tega. Pa ne samo od njih, temveč od celotne scene, kar mi je za nekaj časa tudi uspelo. Potem so me prijatelji vlekli za rokav in mi govorili, da se moram oglasiti na kakšnem koncertu, pokazati ljudem, da sem še živ, mogoče bi tako spoznal koga, ki hoče igrati z menoj ipd. Nekako nisem bil za, a so me ves čas vlekli na plan. Slej ko prej sem tako naletel na Dannyja Schulerja. Objela sva se, pomirila, obnovila prijateljstvo in na dan je prišlo vprašanje, kaj pa, če bi bend spet spravili skupaj in to je bilo to. Začeli so se pogovori in super se mi je zdelo, da dejansko obstaja možnost vrnitve benda in zaključiti to, kar smo začeli skupaj.

Kako je bilo, ko ste ti, Danny, Billy in Evan spet bili v placu za vaje?

Odlično! Jebeno noro! Noro, ker … zame … veš, res je bilo noro. Ko sem bil na poti na ''reunion vajo'', se mi je zgodilo nekaj, kar sem vzel kot res pozitiven znak, kot nekakšen ''good luck sign''. Moraš vedeti, da z njimi nisem bil v placu za vaje … kakšnih 12 let. Torej, sem na poti in na postaji podzemne kadim čik, nekje na Manhattnu, na platformi. In potem me zagleda policaj! In si mislim, ''oh, fuck, I'm busted!'', tako da sem raje takoj odvrgel čik. A bilo je prepozno – policaj me zagleda in zakriči: ''Ej, ti, pridi sem! Ne smeš, jebemti, kaditi tukaj.''  In jaz njemu: ''Oprostite, gospod policaj, a sem nervozen …'' (moraš se zavedati, da sem v eni roki imel kitaro, v drugi čik) ''… malce sem nervozen, ker bom spet igral s svojim nekdanjim bendom, a že dolgo nismo igrali skupaj.'' In on meni, seveda že pripravljen, da mi bo napisal položnico: ''Aja, in kateri bend je to?!!'' In jaz njemu: ''Biohazard!'' In tip zakriči: ''Kaj?!! Originalni Biohazard so spet skupaj?!!'' In tip: ''Ma, ti kar prižgi čik! Boli me kurac!'' Čisto vesel, ne moreš verjeti. Nisem mogel verjeti, kako je tip bil vesel, pa sem si mislil ''Tole je blagoslov.'' Pridem v plac in smo dejansko večinoma samo hengali in debatirali, odigrali kakšnih 5 komadov, ni bilo ravno najboljše, a to je bilo to. In naslednjič, ko smo se zbrali skupaj, je bilo na odru, v Avstraliji, kjer smo bili predskupina Kornom. Brez vaj pred tem, po 12 letih! Moral sem skočiti na oder, vedeti ali pa se na mestu spomniti vseh pesmi. ''Kako že gre ta del?! Aha, tako, ja.'' Dejansko se nismo spet zbrali skupaj v placu za vaje, ampak na odru, na turneji. Ne morem opisati občutkov – želodec se je obrnil za 180 stopinj, če me štekaš.

In naslednji dve leti ste igrali povsod po svetu. Ste medtem razmišljali, da bi skupaj spet posneli kakšen album?

Ja, glih v tem je stvar. Sprva smo mislili, da bomo odigrali par koncertov, da bodo frendi prišli malce pogledat. A reakcija je bila boljša kot smo pričakovali – totalno nas je odneslo! Ljudje so kričali: ''Nov album! Nov album!'' Pa smo jih vprašali, če res mislijo in so bili za. To se je nekako vsedlo in kmalu smo se odločili storiti to. Super občutek!

Reborn In Defiance je izšel januarja 2012. Če ga primerjaš s prvimi štirimi klasičnimi Biohazard ploščami, kaj misliš o novem albumu, razen to, da je – kar je očitno – nov album?

Zame je to logični naslednik – pravim, zame! – albuma State Of The World Address. Ker je to bila točka, kjer sem ostal z bendom. Ta album vidim kot to, da smo mi pač mi, da smo iskreni in da počnemo, kar znamo in kar je nam všeč. To dobiš, ko nas ločiš za 12 let, nato postaviš v isto sobo in stisneš ''record''. To je to.

In seveda – veliki comeback album za Biohazard in labodji spev za Evana Seinfelda. Kako ste reagirali, ko ste slišali novico? Ste pričakovali kaj takega?

Ne. Tega sploh nismo pričakovali. Nič nam ni rekel, le sporočilo smo dobili od našega managerja. Najprej smo seveda bili šokirani, a potem smo rekli ''OK, naj gre.'' Glej, vsi smo odrasli in dejstvo, da smo sploh lahko spet združili bend po tolikih letih, je čudež. Ljudje so rekli, da se to ne more zgoditi, še sam sem mislil tako. A dejstvo, da smo spet prišli skupaj in naslednjih 18 mesecev igrali po vsem svetu … še en čudež. In to, da smo spet lahko posneli originalen album, je še en jebeni čudež! Seveda, nikoli ni bilo obljub, da bomo ostali skupaj zavedno, zato je pač, če je že moral iti, naj gre – a mi smo pač hoteli nadaljevati z igranjem kot Biohazard.

Kako je bilo, ko je Scott Roberts prišel v bend?

Odlično! Še preden sem se vrnil v bend, je Scott Roberts bil kitarist, ki je prevzel mojo pozicijo v bendu. Ko sem se vrnil v bend, se je Scott ponudil, da bi bil moj kitarski tehnik. Tako da je prevzel najprej to pozicijo, kar je bilo super zame, ker je res super človek, dober prijatelj, ''solid dude''! In Scott seveda pozna vse komade. In ko je Billy postal oče, je Scott nekajkrat vstopil namesto njega. In ko Evan ni mogel, ga je Scott nadomeščal kot basist. In ko je Evan zapustil bend, smo poklicali Scotta, naj se vrne v bend. Scott je the best, ker ''jamma'' kot se mora ''jammati'' v Biohazard. Je pač že del benda, eden izmed nas. To je bilo popolnoma naravno, sam pa tudi dviguje bend na višjo raven, saj igramo boljše kot prej. Scott ima svojevrsten groove, ki res deluje v Biohazard. To je bil res nov dan, in dober, seveda, za bend.

Moram te vprašati – večina pozna življenje v New Yorku prek filmov, ki smo jih gledali vse življenje. Zato te moram vprašati, kakšno je bilo življenje v New Yorku, ko si ti odraščal?

Popolnoma drugačno. Bilo je bolj napeto, veliko drog, neupoštevanja zakonov, zločina … bilo je težje, drugačno. Ni več isto. Verjamem, da je to danes boljše mesto, a jaz ne bi za nič zamenjal s tistim, kjer smo odraščali, niti eden izmed nas ne bi zamenjal to za nič na svetu. Ker smo se tam vsega naučili in to smo se morali naučiti hitro. Moral si se jebeno boriti, moral si se naučiti krasti, moral si se naučiti goljfati v šoli, kako špricati šolo, moral si se naučiti delati v mladih letih, moral si se naučiti … ne vem, kako igrati kitaro … Veš, moral si se naučiti vse. Nekje v tem času si moral pokopati veliko prijateljev Ni več isto. Včasih se vrnem v staro sosesko in je sploh več ne prepoznam.

Kako to, da si se odločil za življenje kitarista? Kaj je bil tisti ključni trenutek, ko si vedel, da bo kitara tvoja sopotnica in da bo to tvoj način življenja?

Najverjetneje … ko sem slišal … hm … menim, da je bilo kar nekaj kitaristov, ki so imeli pri tem prste vmes. Randy Rhoads, Tony Iommi, Jimmy Hendrix, Eddie Van Halen, seveda. Ti ljudje … delovali so kot električni naboj, ko sem jih slišal, če me razumeš. Ko sem nabavil svojo prvo kitaro – prijatelj mi  je ponudil, če jo odkupim od njega – in sem si mislil ''Koji kurac naj počnem s tem?!!'' Rekel je, da ne ve, ampak, da mi jo bo prodal za 80 dolarjev. Bil sem star 15 ali 16, nabavil jebenih 80 dolarjev in sem jo kupil, potem pa je več nisem mogel izpustiti. In bolj kot sem poslušal … nekako se mi je um odprl k tem, kaj kitara predstavlja. Poslušal sem ljudi, si predstavljal, kaj počnejo, poslušal plate … dejansko nisem imel za početi ničesar drugega. Ali bi hengal s prijatelji, katerim je bila usojena pot kriminalcev, ali pa hengati z ljudmi, ki so bili v glasbi in za glasbo. Bili smo wasted, zabavali smo se, a bolje to, kot pa pristati v zaporu. Hodili smo na koncerte in spoznali tudi NYHC-sceno, kar me je inspiriralo, da sem Biohazard spravil skupaj.

In kakšno je tvoje mnenje o gibanju, ki ga poznamo pod nazivom NYHC?

Mislim, da je neverjetno, kako je dosegla ves svet. In karkoli Biohazard predstavljamo znotraj NHYC-scene … saj veš, da ne moremo reči, da smo tradicionalni hardcorovci in nikoli nismo trdili, da smo, a zelo spoštujemo ljudi, ki to so. Dejstvo, da stari bendi še vedno delujejo, dejstvo, da prihaja mnogo novih bendov, dejstvo, da NYHC spoštujejo povsod po svetu, predstavlja nam čast, da smo sploh kadarkoli bili del tega, ne glede na to, kateri del predstavljamo. Zelo sem ponosen na vse bende, ki so prišli iz New Yorka in naredili nekaj iz sebe. To je res super stvar!

In kakšno je torej tvoje mnenje o napetosti med nekdanjim in sedanjimi člani zasedbe Cro-Mags (za katerega še danes mogoče lahko rečemo, da je nekako rešeno bolj kot ''status qou'' – op. I. C.)?

Najprej, moje mnenje je osebno mnenje, mnenje, kot bi ga imel glede katerega koli spopada med mojimi kolegi, prijatelji ipd., ko je pač bila slaba noč in se je nekaj slabega pač zgodilo. Žal gre za slaven bend in internet oz. ljudje stvar napihnejo do skrajnosti, zato se mi gnusi marsikaj, kar se piše ali govori, ampak dejansko ne morem podati komentarja na sam ''spopad'', sem pa vesel, da so vsi OK in da ni tako resno, kot so ljudje mislili, da je. Vesel sem, da Mike ali pa Harley nista bila huje poškodovana. Takega sranja res ne maram, če me razumeš. Nihče tega ne mara. Na koncu koncev pa to niti ni moja stvar. Tako da na koncu koncev res nimam mnenja.

Zdaj bom mogoče šel v malo bolj osebne zadeve – kar se tiče tvojega očeta, vojaka, ki se je boril v Vietnamu (ki je inspiriral pesem Remember in napisal tekst za komad Five Blocks To The Subway, ki se oba nahajata na plošči State Of The World Address – op. I. C.) in bil tudi delavec, je očitno, da je njegovo življenje res vplivalo na tvoje in na tvoje ustvarjanje, seveda. Najprej bi te vprašal, kakšno je tvoje mnenje o ekonomski krizi, ki pretresa ZDA in svet?

Menim, da v ZDA še vedno imamo možnost/sposobnost rešiti stvari v našo prid. Preden bo prepozno. In molim, da bo prišlo do tega. In upam, da potem lahko pomagamo tudi drugje po svetu. Še vedno verjamem, imam vero, če se tako izrazim, da se ljudje lahko naučijo iz svojih napak ter se izboljšajo in skupajo spremeniti zadeve na bolje. Ko stvari gredo predaleč v katerokoli smer, je to slabo. V ZDA, ko ljudje lahko sodelujejo in delujejo skupaj, je to dobro. Dokler ne bo enotnosti med nami in dokler bodo stvari težke, bo vedno prišlo do boja. Seveda se nekateri morajo boriti, nekaterim tega pač ni treba. Žal pa je tako, da tudi, ko so časi dobri, delavec vedno potegne ta kratko. Tako pač je. Trgajo se na koščke, da bi zgradili svet okrog nas. Tudi vojaki se borijo vsak dan za to, da bi nam bile zagotovljene svoboščine in svoboda, da lahko počnemo, kar hočemo. Potem pa imaš seveda dvig ljudi, ki ne spoštujejo nič od tega, kar je žaljivo. Žal nimam nobenih odgovorov, nisem ekonomist, ne vem, kaj se bo zgodilo. Le verjamem v duh delovnih ljudi.

Če se ne motim, imaš tudi svoje mnenje o vojnah.

Kdo pa ni? Ampak, če vzamem pesem Remember – le-ta ne govori o vojni, sploh ne. Govori o … hotel sem, hoteli smo pokazati veteranom te vojne, da obstajamo ljudje naše generacije, ki se jih spominjajo in ki jim je mar za njih. Ko so se vrnili nazaj … ko se je moč oče vrnil nazaj, so ljudje marširali po ulicah in jebeno pljuvali po njem … njih … On je mislil, da se je tam boril za svojo zastavo, za svojo državo in za idejo svobode in potem je prišel domov, kjer ga je lastna vlada in lastni ljudje so ga tretirali kot drek. In ti ljudje nikoli niso doživeli fair deala, nikoli jim nihče ni čestital za to, kaj so dobrega storili, nihče se jim ni dostojno zahvalil. In v ZDA lahko vidiš te veterane in vsak izmed njih ima tak poseben pogled v očeh in to zelo žalosten. In danes … kar se tiče otrok, ki se tam zunaj borijo danes … doživljajo isto stvar, pa čeprav na različne načine. Ljudje doživijo stres … ne, travmo in potrebujejo podporo. Veš … Oni so tisti, ki se pač borijo, a niso tisti, ki te vojne ustvarjajo. Oni niso velika slika, oni so del nje, vojaki. Če se strinjaš z vojnami ali če se ne, vojaka moraš spoštovati. V davnih časih so vojaki v vojnah imeli spoštovanje drug do drugega, celo, če so bili sovražniki – določena mera spoštovanja je zmeraj obstajala. In stvari so počeli častno! Za ljudi, ki pozabijo na to in za tiste, ki vse, za kar so se žrtvovali drugi, jemljejo samoumevno … za njih … mah, to je vse res žalostno. Preprosto sem začutil, da hočem nekaj dati nazaj. Nisem pa hotel podati kakršnega koli političnega mnenja, če me razumeš.

Očitno je, da so te težki trenutki naredili močnejšega in ne zagrenjenega. Zato bi te za konec vprašal, če imaš kak nasvet za ljudi, ki vidijo le temo?

Vse je del preizkusa. In le-ta se nikoli ne konča. To je življenje – od trenutka, ko prvič odpreš oči, do trenutka, ko jih zapreš za vedno, gre vedno za nekakšen test. In vedno boš iskal pot in skušaš razumeti in rešiti stvari. Vedno bo seveda prihajalo do temačnih trenutkov, vedno se bodo pojavljale ovire, ki jih bo navidez težko preseči, a če verjameš vase in v svoj um in duh (nekateri verjamejo v višje sile, nekateri zgolj vase) – vedno obstajajo alternative, s katerimi lahko nastopiš proti samouničenju in obupanju. To vem, ker sem bil zelo samodestruktivna oseba in če ne bi bilo glasbe, bi verjetno uspel v misiji samouničenja. A našel sem glasbo ter imel srečo in glasba me je držala stran od drog in stvari, ki bi me peljale h koncu.  Ljudje bi morali objeti življenje ne glede na to, kako težko je. Ker je še zmeraj prelepo, ker je še zmeraj življenje. In jutri bo vedno nov dan! Moram iti iz dneva v dan, en dan pa en dan, ampak jutri bo vedno nov dan!

Biohazard lahko vidite v živo 28. julija 2014 v Puli na Hrvaškem na festivalu Viva La Pola! Vse informacije o koncertu lahko dobite tukaj!

Hvala tudi Encotu Đorđeviću iz No Limits, brez katerega do tega intervjuja ne bi nikoli prišlo.

Spodaj pa imate posnetek celega koncerta iz Nove Gorice, ki ga je naredila ekipa iz JZA Crew.

twitter facebook