recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

intervju

31. 7. 2013  Intervju: Pravi čas za vrnitev 
''Ljudje me vedno sprašujejo, kako smo se počutili kot del angleške thrash scene, jaz pa vedno pomislim, da smo zmeraj bili del GLOBALNE thrash scene.'' (Chris Astley, Xentrix)

Če sem iskren, mi Anglija nikoli ni delovala kot dežela, katero bi asociiral s thrash metalom. Pa ne, da ga ne bi imela, ampak vseeno so mi ob besedni zvezi ''angleška scena'' vedno v fokus padla imena Carcass, Bolt Thrower, Napalm Death, itak da tudi Iron Maiden, Black Sabbath in Judas Priest. A thrash metal?

No, mogoče Onslaught. Priznam, pač nisem nek poznavalec scene. A dolgo preden sem sploh slišal za Onslaught, je mojo zgodnjo mladost zaznamoval odlični spot za pesem The Order Of Chaos zasedbe Xentrix. Šlo je za otvoritveni single tretje plate teh britanskih thrasherjev, ki pa je v očeh pravih poznavalcev dosegla bolj nizko mesto, saj sta po mnenju mnogih Xentrixovi pravi thrash metal pošasti prva dva albuma, Shattered Existence in For Whose Advantage.

In prav Xentrix, ki so v mojih očeh vedno zveneli kot nek britanski klon Testament, so se letos vrnili na sceno. Najprej  je padlo nekaj nastopov z Evile in Kreator po domači angleški grudi, potem pa je kot strela z jasnega treščila novica, da pridejo v Zadar na festival Underwall, kjer so v začetku junija sesuli konkurenco in dokazali, da so močni kot nekoč. Če ne celo močnejši.

A preden so šli na oder, sem imel priložnost spregovoriti s kitaristom/vokalistom Chrisom Astleyem, ki je prijazno, jasno in entuziastično povedal vse in še več. Bend je ponovno zbran v originalni postavi, ki jo poleg Chrisa tvorijo še bobnar Denis Gasser, kitarist Kristian Havard in basist Paul Mackenzie.

Ivan Cepanec: Chris, pozdravljen v Zadru. Kako si?

Chris Astley: Odlično, super se imam tukaj.

IC: Nekje sem slišal, da je to vaš prvi festivalski nastop po koliko letih?

CA: Prvi festivalski nastop po 20 letih!

IC: Neverjetno!

CA: Haha, meni se tudi zdi. To pa zato, ker pač nismo bili aktivni 20 let. Toliko časa smo bili na ''počitnicah'', zdaj pa hočemo igrati in lahko povem, da nikoli nismo zveneli bolje.

IC: Kako to, da ste sploh prišli nazaj, da ste se ponovno združili v prvotni postavi?

CA: Skozi vsa leta smo ostali skupaj, dobri prijatelji. Nekaj smo tudi igrali skupaj, vsekakor pa smo se pogovarjali o ponovni združitvi. Marsikateri bend, ki ga poznamo še iz tistih časov, je prišel nazaj na sceno, odigral par nastopov, pa smo si rekli, zakaj ne bi še mi poskusili! Če lahko oni, lahko tudi mi. Pomislili smo tudi, da imamo kaj ponuditi, da smo še vedno sposobni to storiti tako, kot je treba. Zato smo danes tukaj. Namreč, z leti nismo nič mlajši, zato je tole pravi čas!

IC: V 20 letih ste gotovo dobili nove obveznosti z družinami, službami. Je bilo težko vključiti bend v ta zaposleni urnik vsakega posameznega člana?

CA: Ja, dejansko je bilo. Ampak smo si to resnično želeli in kadar je želja tako močna, preprosto narediš čim več oz. vse, da se to uresniči.

IC: In že ste bili na odru s Kreator in Evile, če se prav spomnim?

CA: Tako je! Pred tem smo odigrali tudi nekaj manjših koncertov v našem bližnjem okolišu. To je bilo dobro. A ko smo šli na pot s Kreator in Evile, je stvar bila fantastična. Vedno smo imeli veliko publiko in nismo mogli verjeti, da je po 20 letih ljudem še vedno zanimivo videti bend, kot je Xentrix.

IC: To govoriš za old skul oboževalce, ki vas že poznajo, ali za mlajše oboževalce?

CA: Za vse. Bili smo res presenečeni. Kamorkoli smo prišli, so bili ljudje, ki so imeli stvari za podpisati – tako stari kot mladi. Mislim, videl sem ljudi, ki so imeli naš prvi album, ki je nastal še preden so se le-ti rodili, haha. Ne morem verjeti, da je naša glasba tako popularna, da je šla čez generacijske meje. Nas je to popolnoma butnilo ob tla, če me razumeš.

IC: Anglija je vedno bila bolj znana kot zibelka ekstremne scene (grind, death metal) ali pa kot zibelka heavy metala nasploh. Zakaj ste v takem okolju sploh začeli s thrash metalom?

CA: Zame osebno velja, da je thrash vedno bil tisto, kar sem hotel, kar me je zanimalo. Mislim, ko sem prvič videl in slišal Metallico, Testament, Anthrax, sem vedel, da je to to. Takrat sem vedel, da hočem igrati nekaj takega. In ko smo začeli, smo se vedno počutili kot del te ''Bay Area'' scene in to so bili res vznemirljivi časi. Velik delež tega lahko najdemo v intenzivnosti glasbe, v tehničnem pristopu in eksekuciji kitarskega izražanja. Definitivno je ''igranje'' tisto, kar nas je navdušilo za Xentrix in za thrash nasploh.

IC: Xentrix je bil eden prvih angleških thrash bendov. Gotovo ste pri uveljavljanju naleteli na kakšne ovire? Po eni strani je nemški thrash bil nasilen, uničevalen, ameriški bolj tehničen ipd. – kam za vraga človek umesti angleški thrash?

CA: Mislim, da je največji izziv bil stoletja star angleški problem, ki se izrazi v povedi ''Tvoj bend zveni kot ta in ta bend.'', haha. V našem okolju ti nihče ne reče spodbudnih besed, slabe pa ti servirajo nonstop. To je bila ena glavnih težav. A verjeli smo, da če ostanemo zvesti samim sebi, če igramo tisto, kar rad igramo, potem bo to všeč tudi drugim. In tako je bilo in še je danes.

IC: Si si kdaj predstavljal, da boste z Xentrix izdali več albumov?

CA: Em, ko smo s spopadali s tem, smo verjeli, da zmoremo. Menili smo, da smo na pravi poti. Zaupali smo vase. A ko se je v zgodnjih devetdesetih pojavilo obdobje ''suše'', ko metala kot takega skorajda ni bilo več v klubih, v dvoranah, ko so vsi očitno uživali zgolj v plesni in elektronski glasbi, … v devetdesetih takrat res ni bilo ničesar, kar bi povezoval z metalom. To je za nas predstavljalo veliko, za tisti čas celo nepremagljivo oviro.

IC: In kdaj ste vedeli, da je prišel čas, da se poslovite?

CA: Jaz sem to čutil, ko sem videl, da scene ni več. Mislim, še vedno smo uživali v igranju, a ljudi je bilo vse manj, klubi, kjer smo igrali, so se zapirali … To je bilo okrog leta 1992. Scene kot take ni bilo več in takrat sem se zavedel, da nima smisla nadaljevati. Ampak zdaj – no, še zdaj sem tak metal oboževalec kot sem bil kadarkoli prej in zato je super biti nazaj in igrati ljudem, ki so tako strastni glede metala, kot smo mi bili nekoč.

IC: In kaj ste počeli teh 20 let?

CA: Veliko različnih stvari. Jaz sem imel urejen, odgovoren šiht, saj veš – obleka in kravata. V prostem času pa sem norel z motorjem in se predvsem zabaval, haha. Ostali so se tudi ukvarjali z raznimi službami, s svojimi družinami ipd. A ves čas so igrali, obstaja tudi bend, Hellfighter, v katerem igrata Denis in Paul. Jaz osebno nisem igral kitare, niti nisem pel, nekaj časa sem le igral bobne za lokalni bend, haha. V bistvu se pa nisem mogel prisiliti igrati nekaj drugega, ker me je resnično interesiralo le igranje v Xentrix.

IC: Po teh, recimo jim ''testnih koncertih'', ali lahko pričakujemo novo ploščo zasedbe Xentrix?

CA: Delamo na tem, čeprav smo se prvo borili z nenavadnim stanjem – tem, da smo ljudem po vseh teh letih še vedno sploh zanimivi. Ko smo se vrnili nazaj, smo si rekli, da bomo odigrali par koncertov, par festivalov in bomo videli, kaj se bo zgodilo. Ampak odziv je bil neverjeten, interes očiten in nas je to čisto podžgalo. Zato smo se odločili odigrati teh nekaj nastopov, narediti kakšno novo pesem in le-te tudi posneti. To je zdaj naš trenutni načrt.

IC: OK, ko ste bili mlajši, ste gotovo mislili, da lahko osvojite svet, kar vam je na nek način tudi uspelo, saj ste očitno posneli tri res dobre plošče in gotovo zapisali svoje ime v panteon thrash metala. A vseeno je minilo 20 let in če pogledamo čas, v katerem se nahajamo – gotovo ni lahko kot nekoč že zgolj z ekonomskega stališča. Je danes težje delovati v thrash metal bendu?

CA: Mislim, da je že od nekoč bilo tako. Če si hotel biti uspešen, si res moral delati. Odločili smo se početi, kar smo vedno počeli, kar rad počnemo in upamo, da bodo drugi ostali z nami. Če pišeš, kar si res želiš, če počneš s srcem in strastno, kar te res zanima, bodo ljudje to začutili in to sprejeli. Ne moreš pisati po nekem receptu, ker le-tega ni. Vedno moraš delati tisto, kar je tebi všeč, ne pa, kar se ti zdi, da bi drugim bilo všeč. Vedno smo pisali material, za katerega smo vedeli, da je Xentrix. A po tolikih letih, po tolikšnih spremembah na sceni je logično, da ne moremo zveneti tako kot nekoč, pa čeprav nočemo biti novi Lamb Of God ali pa In Flames – hočemo biti Xentrix! Nismo zavezani niti nobeni pogodbi niti založbi, tako da bomo pač napisali nekaj pesmi in če vam bodo všeč, jih bomo posneli.

IC: V svoji karieri ste vedno dobro opažali, kaj se godi okoli vas. Vem, da je Velika Britanija v osemdesetih in v začetku devetdesetih šla skozi res turbulentne čase – zdaj smo pa vsi v težkih časih. Se ti zdi, da je to perfekten čas za vrnitev Xentrix?

CA: Prepričan sem, da je. Mislim, da je odličen čas za nov material, s katerim se ljudje lahko poistovetijo. Je pa zanimivo, da pesmi, ki smo jih pisali nekoč, izpadejo bolj relevantne zdaj. Tako da bomo definitivno nadaljevali tisto, kar nam gre od rok in pisali o stvareh, o katerih smo pisali nekoč in so relevantne, pomembne in zanimive še danes.

IC: Se ti zdi, da Shattered Existence ter For Whose Advantage … se ti zdi, da bi bilo karkoli na teh dveh albumih, kar bi resnično hotel spremeniti?

CA: Kar se tiče posnetega, ne bi spremenil ničesar, saj reflektirata tisto, česar smo bili nekoč sposobni in s tem smo zelo zadovoljni. Raje bi pa videl, da smo obe plati bolj promovirali, igrali več turnej, odpotovali v več krajev … v bistvu, če bi že prepotovali večino Evrope, bi bilo super. Stvar je v tem, da smo marsikdaj bili razočarani nad dejstvom, da je ameriški  bend po izidu albuma igral po ZDA, Evropi, v Veliki Britaniji, na Japonskem, v Avstraliji. Če pa si pač prišel iz Anglije, si lahko šel zgolj v Nemčijo, haha. Ne zastopi me narobe – Nemčija je odlična, a želim si, da bi – kar se promocije tiče – res prišli še dlje. A tako to je in nima se smisla zdaj pritoževati nad tem, haha.

IC: Ena stvar me zanima – vaš album Kin je precej drugačen od prvih dveh. Mislim, meni je fantastičen, a marsikdo je drugačnega mnenja, pa me je zgolj zanimalo – kakšno je ozadje nastanka tega albuma?

CA: Mislim, da je šlo za odraz tistega časa. Stvari so se spreminjale … Mislim, če pogledaš druge bende, recimo Testament ali pa Metallico … Videli smo, da so se stvari dramatično spreminjale pri obeh omenjenih in pri drugih bendih. Thrash je nekaj časa bil res velik in menim, da je marsikdo mislil, da ga je treba premakniti kam drugam. In mi smo tudi začeli s pisanjem bolj kompleksnih zadev, a hkrati so te bile bolj ''spevne'' in manj ''thrashevske''. To je bil odraz časa. Nismo zgubili strasti, kar se tiče igranja thrasha – le čutili smo, da niso več isti čas in da je treba ustvariti nekaj drugačnega. Albuma Kin ne obžalujemo, je pa res, da ta album ne odraža tega, kar čutimo zdaj. Zdaj smo spet zelo thrashevski – hočemo igrati hitre, agresivne, thrash metal stvari. Prav tako se počutimo. Hočemo delati thrash pesmi, z velikimi, skorajda himničnimi refreni ipd.

IC: Angleška thrash scena se je vrnila z Evile in Sylosis, vmes pa je ves čas blestela kot dom heavy metala z Judas Priest recimo, ali pa kot zibelka dooma z My Dying Bride ipd., pa tudi grinda z Napalm Death. Vi pa ste Xentrix, eden izmed pionirjev thrasha …

CA: Hvala na komplimentu, haha. Člani Xentrix smo vedno zadovoljni, ko vidimo, da prihajajo novi bendi, ki počnejo nove stvari. Npr., Evile – z njimi smo odlični prijatelji in jim res privoščimo, ker res počnejo super stvari. Na nek način so nadgradili to, kar smo mnogi drugi pričeli pred njimi – recimo, so eden redkih angleških thrash bendov, ki je sploh izkoristil (oz. že dobil) možnost igrati v ZDA. Ko pravijo, da smo vplivali na njih, se nam to zdi neverjetno in veseli smo, če smo lahko kakorkoli pripomogli k temu. Vedno smo pa veseli, kadar se angleškim bendom godi dobro. A če sem iskren, nam sploh ni pomembno, od kod bend prihaja. Ljudje me vedno sprašujejo, kako smo se počutili kot del angleške thrash scene, jaz pa vedno pomislim, da smo zmeraj bili del GLOBALNE thrash scene. Thrash je bil ameriška ali nemška stvar, mi smo pa pač bili angleški del te scene.

IC: Danes boste premierno nastopili v tem delu sveta kot headliner festivala Underwall. Kaj lahko pričakujemo?

CA: Ljudje lahko pričakujejo Xentrix v vrhunski formi. Igrali bomo stvari iz prvih dveh plošč, lahko pa tudi trdim, da jih bomo odigrali res dobro, ker smo res pripravljeni za tole! Nikoli nismo bili v takšni formi, nikoli niti nismo tako uživali v tem kot zdaj. In še to – dvajset let kasneje smo res hvaležni vsaki osebi, ki pride na naš koncert. Vemo, da ljudje dajo težko zasluženi denar, da pridejo na naš koncert in tudi sami nismo več najmlajši, a smo hvaležni na teh priložnostih in zato bomo tudi dali vse od sebe, da pokažemo drugim, kaj še zmoremo.

IC: In za Xentrix oboževalce – kakšna je prihodnost?

CA: Trenutno se vse skupaj razvija. Nismo še prepričani, kako se bo razvijalo. Zdaj pišemo nov material, a album bomo izdali le, če bo ustrezal našim zahtevam in standardom. Moral bo pač biti 100% Xentrix. Karkoli manj od tega ni sprejemljivo! Po tem pa bomo odigrali še nekaj festivalov po Evropi, po tem pa … sky is the limit! Za konec – hvala vsem, ki ste kakorkoli zainteresirani za Xentrix. Še zdaj ne moremo verjeti, da je tudi po 20 letih ljudem še vedno mar. Hvala vam!!!

twitter facebook