recenzije

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

Brujači

Ladanje

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

banner
banner

intervju

20. 11. 2013  Intervju: Kadar pritisneš prave ... tipke 
Veliko delamo na tem, da se ne bi ponavljali, da bi se razvili in rasli.

Ko se je še kot najstnik Janne Wirman (foto: skrajno levo) pridružil Children Of Bodom, ni računal na dolgotrajno sodelovanje. A – kot pravi Wikipedia – je prav on bil tisti manjkajoči člen, ki je utrdil zvok benda, ki je pred imenom Children Of Bodom nosil naziv Inearthed. V bend je drugače prišel prek priporočil bobnarja Jaske Raatikainena.

Zaradi legalnih zapletov so mladeniči, ki so tvorili Inearthed, poimenovali bend Children Of Bodom, podpisali pogodbo s Spinefarm, izdali album Something Wild in po prvem večjem koncertu (leta 1997 so nastopili kot predskupina zasedbi Dimmu Borgir), jih je opazil predstavnik založbe Nuclear Blast.

Ostalo je, kot pravijo, zgodovina.

Children Of Bodom so še danes tu, prav tako mladenič, ki je zdaj že odrasel mož. Ki ne govori preveč in odgovarja brez ovinkarjenja. Je pač … no, Finec. A njegovo igranje, ki je očitno enakopravna, če ne celo temeljna komponenta zasedbe Children Of Bodom, govori zase.

O tem in marsičem drugem sva se pogovorila pred Katedralo Kina Šiške.

Ivan Cepanec: Janne, dobrodošel v Sloveniji.

Janne Wirman: Hvala.

IC: Kako se počutiš?

JW: Rahlo utrujeno, ampak v redu.

IC: Turneja Halo Of Blood Over Europe z Decapitated in Medeio poteka že dobra dva meseca. Kako potekajo stvari? Kako vas sprejemajo publike različnih držav?

JW: Turneja poteka zelo dobro. Je pa jebeno dooolga. Kot si povedal, smo na turneji že skorajda dva meseca, kar je res dolgo.

IC: In bojda se potem odpravljate v ZDA?

JW: Pred to turnejo smo bili na Japonskem, v ZDA pa gremo šele februarja, tako da bomo na srečo imeli nekaj časa zase v decembru in januarju.

IC: OK, kako je bilo igrati na Japonskem? Vseeno ne morem mimo nesreče v Fukušimi in groženj, ki jih bojda še zdaj predstavlja.

JW: Dejansko smo igrali na Japonskem kakšnih 6 tednov po tragediji marca 2011 in polno zaupam finski vladi in … do določene mere zaupam tudi japonskim oblastem – oboji so nam zatrdili, da je turnejo na Japonskem možno varno izpeljati. In tako smo storili. Kar je bila super odločitev, ker so takrat mnogi bendi odpovedovali nastope na Japonskem. Slišali smo, da po katastrofi mnogo bendov ni hotelo iti tja, ampak … kot sem že rekel, zaupal sem finski vladi, ki je zatrdila, da je situacija varna, zato se nam ni zdelo smiselno odpovedovati nastopov.

IC: Razumljivo. Kako pa ljudje sprejemajo album Halo Of Blood? Vem, da se odgovor nahaja že v dejstvu, da imate zelo obsežno turnejo.

JW: Menim oz. kolikor vem, smo dobili veliko pozitivnih ocen in recenzij s strani medijev in oboževalcev. In ko igramo v živo, nove pesmi namreč, se vidi, da so le-te poslušalcem zelo všeč, tako da … mislim, da je dobro.

IC: Kako pa ste se kot glasbeniki v studiu izzvali? Kako ste nadaljevali na nek način tradicijo ustvarjanja te precej težko določljive oblike metala, ki pa je v zadnjih 15 letih že utrdila svojo identiteto kot Children Of Bodom?

JW: Zdaj, ko smo izdali že 8. album, je izziv seveda mnogo večji. Veliko delamo na tem, da se ne bi ponavljali, da bi se razvili in rasli. A hkrati je treba ves čas paziti, da se to dogaja znotraj tega, kar pojmujemo kot naš klasični zvok, če me razumeš. Izziv je definitivno vse večji.

IC: Koliko si bil star, ko si se pridružil takrat še zasedbi Inearthed?

JW: 18 let.

IC: Si kdaj pomislil, da bo ''gaža'' s Children Of Bodom trajal tako dolgo? Da boš leta 2013 že 8. album in potoval po svetu?

JW: Ne, definitivno ne. Ko sem bil 18, nisem verjel, da bo vse skupaj zdržalo tako dolgo. Ampak zdaj … 16 let kasneje smo še vedno tu.

IC: Se spomniš tistih začetnih časov. Kako je bilo pridružiti se takšnemu bendu?

JW: Bilo je zanimivo. Dejansko je prvotni plan – vsaj zame – bil ta, da bi igral na prvem albumu, nato pa se posvetil študiju, medtem ko bi bend moral najti novega klaviaturista. A nekako sem ostal v bendu. Po parih letih pa so se stvari res začele premikati v nove višave in sem prej omenjeno zamisel seveda opustil, haha.

IC: Si eden redkih klaviaturistov na sceni, ki ima klaviature postavljene tako, da roke na njih ležijo kot če bi pod njimi imel kitaro, če se tako izrazim (klik). Vizualno stvar izgleda kot precejšen zalogaj. Ali si se tega naučil od starih mojstrov, kot je recimo manijak iz Emerson, Lake And Palmer?

JW: Ja. Dejansko sem priznal, da sem to skopiral od Jensa Johannsona (klik). Ko sem ga videl, sem pomislil, da bi to lahko bilo nekaj, kar ima za seboj nekakšno logiko. Pa sem poskusil. Pomembno je, da ti ni treba upogibati zapestij – roki držim naravnost in igranje je precej lažje.

IC: Koliko dolgo pa je trajalo, da si se izuril v tej veščini, če se tako izrazim?

JW: Ne vem. Dejansko je zelo naravno. Zgleda seveda nenavadno, čudno, a ko poskusiš, je dejansko precej bolj naravno, če igraš na tak način.

IC: Očitno je, da rok ni treba obremenjevati preveč, kadar igraš, a težko si je zamisliti, da je človek ves čas lahko v dobri formi na tako dolgi turneji. Kako skrbiš za fizično kondicijo, kadar si tako dolgo na poti?

JW: Res je. Ker sem star kot zemlja, je precej težje, hehe. Ko si mulc, star malo čez 20, lahko počneš karkoli. Ni ti treba spati toliko, piješ in žuraš lahko vso noč, ampak … Zdaj je drugače, ko smo že čez 30. A vse, kar je treba storiti, je prilagoditi se, organizirati se, pa je vse dobro.

IC: Finci ste znani tudi po tem, da se brez težav lahko ''orenk nažerete''. Lahko priporočiš kakšno metodo zdravljenja mačka?

JW: Nee, ne verjamem v te stvari. Če si res mačkast, ampak … mislim, reees mačkast, je najboljše zbijati klin s klinom in pač iti po novo pijačo. In upati, da se bo stvar uravnotežila.

IC: OK, tole bo zvenelo malce nesmiselno vprašanje, ampak – ali se mogoče spominjaš kakšne najhujše pijanščine? Čeprav se v slučaju takega dogodka verjetno ne bi mogel spomniti ničesar, hehe.

JW: Dejansko se spominjam najhujšega mačka, kar je smešno. Z Alexijem sva bila na Japonskem, samo midva – tja sva šla pred turnejo. In sva nekaj dni samo popivala in žurala – res močno. Imel sem strašanskega mačka in kar naenkrat se tla začnejo tresti. Stolpnica, v kateri sva bila, se je zibala za popizdit, vse se je zibalo. Pičkasto sem pomislil: ''Umrl bom!'' Ulegel sem se v kad, se zvil v položaj fetusa in začel jamrati, češ da je konec, da bomo umrli, haha. A smo preživeli.

IC: In koliko misliš, da boste s Children Of Bodom še igrali po svetu, snemali albume itd.?

JW: Ne vem. Kot sem rekel – živimo v malce bolj zajebanih časih, kar se glasbenega biznisa tiče. Rade volje bi to še počel čez nekaj časa, a bomo videli, kako bo.

IC: Poleg tega, kar si dosegel s Children Of Bodom, kaj bi bila ena stvar, ki bi jo rad dosegel kot glasbenik?

JW: Hm, ne vem. Nimam nekih velikih ambicij. Na nek način bom vedno ustvarjal na glasbenega, pa čeprav v manjši meri, ampak to bo bolj hobi. Nimam nekih velikih želja ali ambicij. Ne vem, hehe.

IC: Kako pa se boš sproščal v času med evropsko in ameriško turnejo?

JW: Veselim se tega, da bom končno šel domov in risanja, ker res rad rišem. Vedno sem rad risal. December bom preživel doma, zakuril kamin in verjetno risal.

IC: Bi še kaj dodal za konec?

JW: Hvala vsem, ki še kupujete albume in prihajate na koncerte, ker je to danes ključno, če hoče bend preživeti. Zatorej – hvala!

twitter facebook