recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

intervju

29. 6. 2013  Intervju: Don't Fear The Reefer! 
''Inspiracija prihaja pač iz zadetosti.'' (Lenzig Leal, Cephalic Carnage)

Cephalic Carnage iz ZDA so eden tistih grind bendov, ki so od prvega albuma dalje ves čas združevali divjaško zvenečo glasbo z norimi eksperimenti, vse pa vedno začinili z dobrim humorjem, inteligentnimi provokacijami in seveda kakšnim gramom zelene opojnosti. Bend je do zdaj izdal kar nekaj albumov, split posnetkov in EP-jev, ki nimajo primerjave, kar se tiče zvočne podobe in eksekucije.

A nekaj let nazaj smo nazadnje slišali od njih, potem pa so kar preprosto izginili iz naših radarjev. Ko sem izvedel, da se možakarji vrnejo v Slovenijo (že četrtič ali petič?) in to s Suffocation, je bilo nujno razpihati meglice zelenih opojnosti in preveriti, kaj se dogaja z bendom.

Na Metelkovi smo pred diktafon posedli vokalista Lenziga Leala.

Foto: Tina Ahačič

Lenzig Leal: To je torej plac, kamor ljudje hodijo kadit travo? (pokaže na stolp na Metelkovi, kjer nekaj folka že uživa v prijetnem vzdušju – op. I. C.)

Ivan Cepanec: Ja. Pravzaprav je Metelkova ena velika cona, kjer lahko kadiš – dokler policaji ne pridejo. Ampak, na nek način bi lahko govorili o avtonomiji, svobodni coni, če hočeš. Ljudje tukaj čutijo svobodo spiritualnosti, če se tako izrazim – na nek način je ljudem tukaj dovoljeno biti, kdor in kar hočejo biti.

LL: To je kul. V bistvu, to je neverjetno.

IC: No, dobrodošel nazaj v Slovenijo. Kako se počutiš?

LL: Odlično. Neverjetno je – sonce sije, za zdaj ne kaže, da bo dež, kmalu bom jedel dobro hrano in če bo vse po sreči, skadil nekaj dobre ''trave'' (kot ste lahko slišali tudi v živo, Lenzig brez problema izgovori stvar po naše – op. I. C.), hehe.

IC: (smeh) Kaj pa se dogaja s Cephalic Carnage? Nekaj let nazaj ste izdali album Misled By Certainty, nato smo vas nazadnje videli oktobra 2011 z Exhumed in Dickless Tracy, potem pa kot da ste poniknili?

LL: Naš bobnar (John Merryman – op. I. C.) je dobil otroka, tako da smo čakali nanj, ampak zdaj že pripravljamo nov album, ki bo izšel naslednje poletje. To je naš cilj. Odločili smo se opraviti par turnej, na tole so nas povabili Suffocation in smo takoj vedeli, da bo ubijalsko (reportaža iz ljubljanskega nastopa - klik!). Ko se vrnemo domov, bomo odigrali še nekaj koncertov z Macabre … Večino časa pa smo se ukvarjali z novo plato. Imamo cel kup neizkoriščenega materiala, ki smo ga brusili, tako da ne moremo reči, da nismo kaj počeli sploh na področju obstoja in aktivnosti Cephalic Carnage. Hočemo narediti najboljšo CC ploščo, kar smo je zmožni glede na čas, ki nam je dan za ustvarjanje, če me razumeš.

IC: Kaj pa počnete, kadar se ne ukvarjate s Cephalic Carnage? Ste zaposleni.

LL: Ja. Jaz se ukvarjam s tiskanjem majic za bend – ne vseh, ampak nekaterih, recimo kapuc-puloverjev, ki jih imamo danes naprodaj. Te sem natisnil sam. To počnem tudi za druge koloradske bende. Steve in Brian (Steve Goldberg in Brian Hopp – op. I. C.) sta ozvočevalca in tonska tehnika, Nick (Schendzielos – op. I. C.) pa je zaposlen z Job For A Cowboy. Kadar pa ne igra z njimi, je z nami na turneji. Patrice (Hamelin, nadomestni bobnar – op. I. C.) ima svoje podjetje v Quebecu, iz koder prihaja. John, s katerim smo odigrali nekaj nastopov doma, nazadnje v Denverju, če se ne motim, pa je točaj oz. tudi šef bara. S tem je precej zaposlen, ampak je našel čas za koncert v Denverju in bilo je brutalno, noro!

IC: Deset let nazaj ste izdali EP Halls Of Amenti, ki je vaš poklon žanru dooma. Vsebuje en, skorajda dvajset minut dolg komad (v celoti ga lahko poslušate na njihovem Bandcampu – klik!), vem pa tudi, da ste Cephalic Carnage privrženci tako brezglavih hitrosti in kaosa kot tudi počasnih ritmov, mastnih riffov, splošne heavyačine. Kakšen je tvoj občutek ob dejstvu, da so se vsi ti doom, stoner, sludge bandi zdaj resnično razpasli kot gobe po dežju?

LL: To je zakon! Obožujem počasno glasbo med drugim, a vem, da je ljudem v death metal bendih včasih težko igrati počasi. Gre za disciplino, ki je ni zmožen vsak, še posebej tisti bobnarji, ki hočejo nenehno igrati blast beat. Ti so običajno zmožni res kratkih počasnih pasaž, tako da je 20 minut dolg počasen, epsko težak komad bil pravi izziv za Cephalic Carnage (čeprav so se potem skorajda na vsaki plati izkazali z epsko dolgim, počasnim komadom – recimo z G. O. D. na albumu Xenosapien ali pa Ohrwurm na albumu Misled By Certainty – za slednjega so posneli celo zelo nagravžen spot – klik! – op. I. C.). Nismo hoteli posneti še enega grinderskega EP-ja, ampak smo hoteli narediti nekaj drugega. Zato smo se odločili za doom album, doom pesem. Še vedno delamo na drugem delu, ampak smo glede tega pravi stonerji oz. res počasni. Ampak – nekega dne ga bomo zaključili, to je tudi naš cilj, album pa se bo imenoval Journey To Amenti kot nadaljevanje EP-ja.

IC: Kaj te inspirira pri pisanju besedil – bral sem intervjuje, kjer si našteval znanstvene članke, dogodivščine, opise domačih živali itd.?

LL: Dejansko razmišljam o različnih stvareh. Pogledam kakšen film, preberem kakšno novico, v večini primerov pa skušam izmisliti popolnoma unikatno, svojo zgodbo. Skušam napisati kakšno kratko zgodbo. Veliko tega preprosto pride zaradi kajenja trave, če ne zvenim klišejsko. To je pač to. Inspiracija prihaja pač iz zadetosti.

IC: Bral sem, da so v ZDA na določenih teritorijih glede trave zdaj malce bolj skulirani?

LL: V Denverju je trava legalna – če pridete k nam, lahko kupite 7 g. Morate le dokazati, da ste polnoletni. Lahko jo dobiš tudi na medicinski osnovi – v tem slučaju je lahko dobiš več (2 unči), ampak moraš imeti potrdilo za to. Od 1. 1. pa bo lahko vsakdo kupil vsaj pol te količine v specializiranih ''weed stores''.

IC: Torej, nekaj takega kot v Kaliforniji, kjer se je sistem razvijal na medicinski podlagi?

LL: Podobno, a vseeno malce bolj napredno. Kalifornija je v neki točki stvar zaključila in to abruptno, potem pa je zadevo prevzel Kolorado in zdaj ''laufa''. Naš predsednik je zatrdil, da ne pizdarij s tem, če se le upoštevajo določena pravila. In pač se upoštevajo, tako da res ni težav. Stvar se je čisto razcvetela in imamo res zakon stoner sceno v Koloradu, neverjetno je. Brutalno kot v Amsterdamu.

IC: Torej je Kolorado edina zvezna država s takšnimi pooblastili?

LL: Poleg Kolorada je tu še Washington, a moraš vedeti, da je v ZDA v 18 zveznih državah dovoljena raba marihuane v medicinske namene. Mogoče se čez par let zadeva spremeni na bolje – ob povečanju števila takih držav stvar pride v obravnavo iz strani celo najvišjih vladnih instanc – mogoče nas nekega dne čaka splošna legalizacija. Minimum je 25 držav, potem pa gre stvar v tapravo obravnavo, tako da se veselim uresničenju tega.

IC: Kako pa bi v tem primeru reagirala recimo mafija ali katera druga kriminalna družba?

LL: Vem, da gre za njihov dobiček. Sklepam, da bodo odprli lastne – legalne! – trgovine in stvar pač prodajali legalno. Stvar je res enostavna. Idej vem, da jim ne manjka. Osebno pa menim, da prej kot se uresniči legalizacija, tem boljše. Kot pravim: ''Don't fear the Reefer!''

IC: Ekstremno zvenečim bendom nikoli ni bilo lahko. Ali je v takšnih ekonomskih pogojih, kot jih poznamo danes, še težje kot prej?

LL: Če je to tvoja služba, potem ni preostane nič drugega, kot da se soočiš s tem, ko si na poti ali preden greš ali pa ko se vrneš iz poti. Če pogledam Cephalic Carnage, se nam ne godi slabo na tem področju. Življenje na poti se nam splača ali pa vsaj izteče na koncu, če tako povem. Zato komaj čakam na novo plato. Kar se turnej tiče, pa je to najboljši čas za katerikoli bend.

IC: Ko je bend nastal, ali si kdaj mislil, da boste zdržali vsaj 20 let?

LL: Ne, menil sem, da bomo na sceni le par let in da bo to to. A glej – še zmeraj smo tu po vseh teh letih, potujemo po svetu, počnemo, kar hočemo.

IC: Ali te lahko vprašam po tvojem mnenju o novi Black Sabbath plati (klik!)?

LL: Za zdaj sem slišal le en komad in zveni res heavy, tako da se prav veselim albumu, ker dejansko zveni kot Black Sabbath. Novejši Ozzy material mi ni všeč, ampak Black Sabbath – ta novost zveni res heavy. Kot Black Sabbath, tako da komaj čakam nov album.

IC: Če pa bi sam hotel oblikovati idealni bend, kdo bi igral v njemu?

LL: Hudiča … vsi so mrtvi.

IC: No, koga bi potem oživel?

LL: Hm … OK, v bendu bi bili Clive Burr iz Iron Maiden, Dio, ki bi delal back vokale, Jimmy Hendrix na kitari, tisti iz Deep Purple … ja, John Lord na klaviaturah in … basist pa bi bil Sid Vicious. Janis Joplin bi skupaj z Diom bila back-vokalistka. In potrebujemo še enega kitarista – OK, to bi bil Chuck Schuldiner.

IC: Kako bi se bend imenoval?

LL: The Aggressive Turtleheads.

IC: Zakon! Bi dodal še kaj za konec?

LL: Pridite na koncert, drugače pa bo novi album izšel naslednje poletje in takrat se spet vrnemo. Dali vam bomo najboljši album in hvala za vso podporo.

twitter facebook