recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

intervju

17. 11. 2013  Intervju: Death Metal Sunday – part 3: Slam! 
''Ne glede na to, koliko se nekdo trudi kopirati ta zvok, pač mu ne bo uspelo, če ni iz New Yorka. Ker Newyorčani imamo ta ritem, ta groove, ta zvok v krvi.'' (Chris Pervelis, Internal Bleeding)

Fotka: www.internal-bleeding.com

Še pomnite Onyx? Reperje jeznega obraznega izraza, ki so vsaj nam površnim poznavalcem njihovega opusa znani predvsem zaradi hita Slam. Ki so ga kasneje spremenili v rap-metal hibrid, ko so se spečali skupaj z brooklynškimi Biohazard (klik).

Še pomnite komad Liege Of Inveracity newyorške zasedbe Suffocation, otvoritvene pesmi albuma Effigy Of The Forgotten? Komad namreč v 2:53 postreže z enim najbolj brutalnih, vzhodnoobalnih, New York style breakdownov ever.

In takšnem izrazu so nekje na Vzhodni obali dali naziv ''slam''. Seveda sam izraz postreže s kar precejšnjimi (nekaterimi tudi vulgarnimi) pomeni, ampak Urban Dictionary kot 6. (!) definicijo omenja:

''A slam riff is a really heavy, hard hitting mid paced riff, usually with a groove running through it which invokes violent moshpits.''

In tu vstopijo bendi a la Pyrexia, Internal Bleeding, Dying Fetus, Suffocation in še kdo. Namreč osnova tega težkega riffa se je prenesla tako v hardcore, metalcore, nu-metal, rap-metal, death metal in slej ko prej – v deathcore. In medtem ko bo mlajše bralstvo recimo tu pomislilo na odlični prvi album zasedbe All Shall Perish, kakšen novejši zvarek Carnifex ali Aborted, da Emmure sploh ne omenjam, ne pozabimo, kje se je vse začelo.

V območju zvezne države New York na vzhodni obali ZDA, bend, ki je v letu 1991 sceno navdušil s 4 komade dolgim demom One Dollar Demo (za toliko so ga namreč prodajali). Bend je očitno vzel Suffocation kot zelo dobro osnovo in nadgradil stvar s še večjo hitrostjo, ki se je seveda prepletla z morbidnimi, slaming deli. Poslušajte komad Genocide. Sledilo je še par let demo ustvarjanja in seveda neštetih live nastopov, preden so leta 1995 izdali prvenec Voracious Contempt, ki je definitivno predstavljal death metal zvok, ki je ameriško podzemlje na tak (zvočni) način barval povsod – ne glede na to, ali ste poslušali Regurgitation, ali Dying Fetus, ali Lividity ali Internal Bleeding.

V naslednjih letih je bend iz Long Islanda posnel in izdal še albume The Extinction Of Benevolence ter Driver To Conquer (na slednjem je kitaro igral ustanovni član zasedbe Suffocation in zdajšnji kitarist omenjenih newyorških norcev, Guy Marchais, na omenjeni plati pa je vokale od Franka Rinija prevzel Ray Lebron, kar se tudi čuti v zvoku), nekje konec devetdesetih pa sem jih tudi sam zasledil v časopisu Metal Maniacs, ki je reklamiral EP Alien Breed.

Med letoma 2001 in 2004 je prišlo do ustvarjalne pavze, ki jo je prekinil do zdaj zadnji album Onward To Mecca (spet z drugimi člani). Potem pa je bend poniknil, vmes je pa izšla le retrospektivna kompilacija Heritage Of Sickness.

Letos pa smo izvedeli, da se bo bend odpravil na evropsko turnejo skupaj z Disgorge, s katerimi so obiskali tudi Ljubljano. Pred vrati kluba Channel Zero smo srečali kitarista in ustanovnega člana, Chrisa Pervelisa, benda pa sestavljajo še Keith DeVitto na vokalih (ex-Pyrexia, ex-Catastrophic …), originalni bobnar Bill Tolley, originalni drugi kitarist Brian Hobbie (ex-Vital Remains itd.) ter basist Jason Liff. Kaj nam je vse povedal Chris, izveste v naslednjih vrsticah.

Ivan Cepanec: Hej, Chris. Dobrodošel v Sloveniji. Kako si?

Chris Pervelis: Utrujen, a se kljub temu dobro počutim. Dolga vožnja od Češke do Ljubljane je naredila svoje. Super je ne-sedeti in biti zunaj na svežem zraku. Vesel sem, da smo tukaj in veselim se nocojšnjega špila.

IC: Jutri se turneja konča, če se ne motim?

CP: Tako je. Jutri nastopamo še v Italiji, potem pa domov. Drugače je Tyranizing Europe bila super turneja – to je naša prva evropska turneja v 22 letih, tako da smo se imeli super. Igramo z Disgorge, s katerimi smo prijatelji že celo večnost, pa tudi z Beheaded se poznamo zelo dolgo. Non-stop žur zadnjih 14 dni, tudi koncerti so bili res super. Vse skupaj je bilo zelo dobro, a po svoje se tudi veselim prihoda domov.

IC: Razumljivo.

CP: Ja, ja … spanje v malem placu, kombi je res majhen, sam spanec je kvaliteten le dobri 2 uri in ni čudno, če si sfukan na koncu. Še posebej, če si star kot jaz, haha.

IC: Ali obstaja recimo temu najslabši moment turneje, ki bi ga podelil z bralci Profanityja?

CP: Hm … prva noč. Prva noč … vsi smo bili res dobre volje in potem smo zagledali kombi, v katerem naj bi se peljali skupaj z Beheaded. Mislim, to je bila instant depresija. Ni bil bel kombi, kot ga vidiš tam, ampak res majčken kombi, v katerega smo morali stisniti 10 ljudi in še opremo in se peljati do naslednjega kluba, ker nismo imeli urejenega prenočišča po prvem koncertu. Tako smo lahko ''uživali'' v 9 urah vožnje do naslednjega mesta. Itak, da smo bili natlačeni drug čez drugega. Klicali smo managerja, popizdili totalno, se obnašali kot razvajene rock zvezde in dobili pravi turnejski kombi! V katerem nam je udobno. In to je to, haha. Dobro, pa današnji dan – ki ni najhujši, je pa vseeno za kurac … ker so Avstrijci prepovedali prehod naši opremi čez češko-avstrijsko mejo.

IC: Prosim?

CP: Ja. In sicer, ker je kombi pretežak. Avstrijci so pač Avstrijci, pa so težili, da je treba upoštevati zakone. Rekli so našim, naj se obrnejo. Kar so tudi storili, nato pa počakali eno uro in šli spet nazaj hitreje od bliska, haha. No, koncert danes bo zamujal, ampak to ni najhujša stvar, le recimo temu manjši izziv, tipičen za turneje kot take.

IC: In če bi primerjal evropske in ameriške turneje? Kateri so plusi, kateri so minusi?

CP: Plusi – evropske turneje ponujajo precej boljšo publiko, veliko več je navdušenih obiskovalcev. Ameriška publika zna biti zdolgočasena. Minusi – logistika, papirologija, dolgi leti, problemi na meji, če do teh pride (tako kot je danes) ipd. A raje igram v Evropi. Hrana je boljša, ljudje tudi … Iz stališča spoznavanja kulture je definitivno bolj zanimivo. Amerika je super, prepotoval sem jo podolgem in počez in obožujem Ameriko, a tudi Evropa je zakon. Rad se vračam sem, še posebej, ker vedno spoznam kake kul ljudi itd. Da raznolikih kultur in stvari sploh ne omenjam. Tega se ne da ovrednotiti kar tako. Mislim, ko sem izvedel, da je Metelkova nekdanja vojaška baza … wow! Tega si v ZDA ni moč kar tako predstavljati. To so imeli Rusi počez?

IC: Ne. JLA!

CP: Aha, štekam. Vidiš, takšne stvari me fascinirajo.

IC: Kako pa je s placi v ZDA? Ste že zaskvoritali kakšno staro bazo?

CP: Naah, ni šans. Mislim, v ZDA so to prav temu namenjeni klubi, res urejeni. Ampak pridobiti dovoljenje – temu mi rečemo ''red tape'' – to je res zajebano, velika ovira pri razvoju scene kot take.

IC: Internal Bleeding ste na sceni že od leta 1991, albume pa ste izdali med letoma 1995 in 2004.

CP: Tako je.

IC: Kaj pa se je dogajalo vmes?

CP: Bend ni prenehal z delovanjem, sem ga pa vmes zapustil. Resda sem ustanovni član benda, a v eni točki sem moral urediti svoje življenje, začeti svoj biznis. Nisem si mogel privoščiti biti profesionalni glasbenik pod takimi pogoji, ko sem recimo bil star 38. Živeti v ZDA, živeti brez družine v malem stanovanju. Bobnar je imel podobne težave, tako da smo v neki točki resda razpadli in se posvetili svojim osebnim izzivom. Smo pa ostali v stiku in ko smo uredili življenje in dobili službe, kjer si lahko vzamemo dopust, je prišel čas, da stvar spet zalaufamo. Zdaj nam življenje to dovoljuje in tu smo – spet!

IC: No, ko ste začeli ste bili eden prvih death metal bendov, ki je igral tak stil, nekateri vas celo imenujejo (poleg Suffocation) pionirji slamming death metala. Danes vsi živi moderni death metal bendi uporabljajo to formulo podolgem in počez. Kako se počutite? Je zdaj lažje delovati z Internal Bleeding, ker je stilu končno priznana veljava ali pa je dejansko težje, ker vas drugi sploh ne ločijo več od ostalih mlajših copycatov, ki so na koncu koncev vzeli stil, ki ste ga vi uvedli?

CP: To je res dobro vprašanje. Menim … osebno menim, da ne zvenimo niti malo podobno ostalim, modernim slam bendom. Iz tehniškega, kitarskega stališča, večina modernih bendov izvaja zgolj en riff (nakaže nekaj enostavnega, a tako generičnega, da se človek kar mora nasmejati – op. I. C.) – naša glasba ima več ''swing to it'', mislim, da so naši riffi mnogo bolj dinamični in zanimivi. Pa še iz New Yorka smo in vem, da bo tole zvenelo presrano, ampak ne glede na to, koliko se nekdo trudi kopirati ta zvok, pač mu ne bo uspelo, če ni iz New Yorka. Ker Newyorčani imamo ta ritem, ta groove, ta zvok v krvi. In ta ritem prihaja iz kulture, atmosfere Velikega jabolka. V New Yorku je življenje naglo, hitro, vsem se mudi, pritisk je velik. Vem, da izstopamo kot drugačni, a vem tudi, da danes obstaja na tone slam bendov, ki ne vedo, kdo smo, hehe, pa čeprav nas direktno kopirajo oz. smo jim direkten vpliv, pa oni nimajo niti najmanjšega pojma, kdo smo. Ko srečam tak bend, zgolj obračam z očmi. Mislim, izraz slam uporabljamo že od leta 1992 in že omenjega leta smo tiskali majice z napisom Total Fucking Slam. Toliko o tem, koliko ljudje raziskujejo določene korenine.

IC: Te to kdaj spravi v slabo voljo?

CP: Včasih me je, če sem iskren. A zdaj sem starejši in srečal sem toliko ljudi, ki se zaveda našega deleža pri vsem tem in ve, kdo smo in od kod prihajamo, tako da mi je precej lažje zdaj. Na koncu koncev pa se z Internal Bleeding ne preživljamo. Pišemo glasbo, ki nam je všeč in na srečo imamo veliko oboževalcev, ki imajo enake poglede in le-to je pomembno, tako da …

IC: Kako pa so ljudje sprejeli vaš zvok v začetku 90-ih? Mislim, jasno mi je, da so Newyorčani zadevo takoj poštekali. Kako pa so ostali?

CP: Kar je najbolj smešno, je to, da je večina oboževalcev v undergroundu zadevščino vedno oboževala. Z mediji je pa bila druga štorija. Sovražili so stvar. Mislim, mainstream tisk je to označeval za primitivo, pomanjkanjkanje talenta, večkrat so rekli, da zgolj kopiramo Suffocation, kar ni res, ker oni igrajo 1000 milj/uro, mi pa redkokdaj.  Mi smo groovani v celoti.

IC: Verjetno so se osredotočili na tisti del komada iz Effigy Of The Forgotten …

CP: Tako je, definitivno je to bil Effigy, ampak to ne pomeni nič. Underground tisk je štekal sceno, vedno jo je štekal.

IC: Tale turneja je kot trditev, da ste nazaj. Torej se obeta nov album?

CP: Ja. Trenutno smo dobili ponudbo od 9 založb. Tako da bomo po povratku nazaj izbrali založbo, šli v studio takoj januarja, spomladi pa bo nova plata že zunaj. Tak je načrt. Nov album se bo imenoval Imperium, napisan je skorajda že v celoti in nove komade boste slišali tudi nocoj (zvenijo odlično – op. I. C.), ker jih namerno igramo v živo, da vidimo, kako jih folk sprejema. Odziv je zelo dober, tako da komaj čakamo, da ustvarimo tole pošast.

IC: Evropejci imamo različne predstave o New Yorku, ki smo jih pridobili bodisi prek filmov bodisi prek stripov ipd., jasno pa je tudi, da je kulturno zelo raznoliko mesto. Kako je bilo ustanoviti death metal bend v takem okolju?

CP: Dejansko je bilo precej lahko. Ampak death metal je precej specifična zvrst in težko je najti ljudi, ki bi se mu posvetili. V zgodnjih 90-ih ni bilo težav, ker je death metal bil na vrhuncu in vsi so ga hoteli igrati. A sčasoma se je izkazalo, da niso s srcem pri stvari, tako da so se potem ob zatonu death metala odločili za nekaj drugega. Pri death metalu je zajebano, tako da smo si potem delili člane – z nami je igral Guy Marchais, ki je zdaj v Suffocation, naš sedanji vokalist je Keith, ki je pel za Pyrexio in Catastrophic, … Haha, vse je ista ekipa, ki se malce spreminja. Lahko jih je dobiti, težko jih je zadržati.

IC: Kakšno pa je življenje v New Yorku?

CP: Poleg naglice in pritiska … veliko je stresa, ampak samo mesto ponuja toliko stvari. Muzeji, restavracije … V bistvu lahko, ko si v New Yorku, obiščeš mali milijon drugih držav. Hočeš v Italijo? Imaš malo Italijo. Hočeš Kitajsko? Imaš Chinatown. Vsi naokrog so Kitajci, z oken visijo piščanci. Če greš v malo Poljsko, vidiš klobase na oknih itd. Svet v malem. In ne glede na to, kar vidite v filmih, je 90 % ljudi prijaznih. Vsi ti pomagajo, obožujejo turiste. Vem, da smo grobi in da imamo navado preklinjati in da so naši naglasi takšni … surovi, a res smo prijazni. To vedno opazim, ko nas spoznajo turisti.

IC: In še zadnje sporočilo?

CP: Starim in novim oboževalcem se zahvaljujemo za podporo in najdite nas na Facebooku, imamo pa tudi res dobro glavno stran, kjer lahko vidite fotke in spoznate newyorško sceno. In seveda, hvala Profanity za tole!

Pred izidom novega albuma Imperium so Internal Bleeding posneli tudi 5 komadov dolg EP kot pripravo na to, kar prihaja.

twitter facebook