recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

intervju

23. 8. 2011  Horna 
''Mi nismo ateisti, saj verjamemo v nekaj.'' (Horna)

Intervju s skoraj že legendarno finsko black metal zasedbo Horna (ki je – kot očitno postaja moja navada pri intervjujih – niti ne bom posebej predstavljal), ki je bil opravljen prvi dan letošnje Metal Manie, je bil nekoliko nenavaden in... scensko nepričakovan. Vokalist Spellgoth (Tuomas Rytkönen, foto: Tina Ahačič) in kitarist Shatraug (Ville Pystynen) sta sedeč sredi polja pod žgočim popoldanskim soncem in med pitjem cenenega vina znane slovenske znamke z mano spregovorila o black metalu, Luciferju, svetlobi in še čem. Mogoče irelevantno, ampak Spellgoth se je izkazal kot – mislim, da – najtoplejša oseba, kar sem jih spoznal v življenju. In vsaj zame osebno je to – med drugimi – tudi (zelo žalosten) dokaz, kako klišeji in neživljenjske abstrakcije/predstave vodijo in usmerjajo naša dojemanja kakšnega fenomena. V tem primeru black metala. Vsi se učimo.

Davorin Lenko: Predlagam, da začnemo z očitnim: bi hotela na hitro predstaviti Horno kot glasbeno entiteto – za vse bralce Profanity Webzina, ki benda ne poznajo.

Shatraug: No, preprosto rečeno: gre za čisti black metal.

Spellgoth: Nič posebnega, pravzaprav: black metal, ki prihaja neposredno iz srca in je posvečen Satanu in temi.

DL: Če preletimo vašo diskografijo, hitro vidimo, da je večinoma sestavljena iz razno raznih split CD-jev ter EP-jev. Se lažje izražate na takšnih krajših medijih, ali pa ste – kar se tega tiče – enostavno old school?

SH: To je odvisno od občutka. Če se nam zdi, da bi naredili split s kakšnim bendom, ga pač naredimo. Toda zadnjih nekaj let tega nismo več počeli.

SP: Gre bolj za to, kar hoče Shatraug. Če v nekem bendu čuti enako energijo, kot jo imamo sami, potem, seveda, zakaj ne bi sodelovali? Za vsem tem ni kakšnega večjega pomena. Čeprav ... Moje osebno mnenje je, da split albumi večinoma temeljijo na ideologiji, toda kljub temu moraš poslušati, kaj čutiš tu [pokaže na srce; o. p. D. L.]. To je težko ubesediti. Ko smo – na primer – pred časom imeli turnejo s Sargeist, Baptism in Celestial Bloodshed, smo to občutili v trenutku, ko smo prvič sedli za mizo.

DL: Da ... spominjam se te turneje. Že ob koncu drugega benda sem bil v nekem drugem stanju zavesti. Kakorkoli ... Če se pomaknemo na Sargeist, ali pravzaprav na kateregakoli izmed tvojih – Shatraug – številnih projektov ... Kako usklajuješ svojo glasbo? Kje se en bend/projekt konča in prične drugi?

SH: To vse temelji na občutju. Nobenega drugega razlikovanja ni. V osnovi bi se sama glasba lahko prilegala kateremukoli bendu, toda občutenja, ki jih dobim iz nje, odločajo o vsem. Skratka skladbe, ki končajo na Sargeist albumu, bi prav lahko bile posnete s Horno, če bi na sebi imele 'Horna občutek'.  Ta občutja so edini kriterij razlikovanja.

DL: Kaj pa jezikovna meja? Horna je v besedilih recimo striktno finsko govoreči bend, medtem ko je Sargeist angleški ...

SH: No, s Horno smo se že v začetku odločili, da bomo počeli izključno našo stvar, in pri tem nas ne bo nič ustavilo.

SP: Pri Horni tudi te t. i. govore med komadi izvajam v finščini. Ampak ... pred dvema tednoma smo igrali v Kolumbiji in občinstvo je dejansko poznalo naša besedila. Ne vem, če so vedeli, kaj pomenijo, toda peli so zraven.

DL: Če se pomaknemo k projektu Mortualia ... Ne bom se pretvarjal, da sem si na domačem z vsemi tvojimi projekti, toda ta se čuti nekako drugačen od vsega, kar si posnel ... Od kod je prišel ta projekt, to ... čudo?

SH: To je bolj ali manj skupek vsega negativnega sranja, ki se dogaja (ali se je dogajalo) v mojem življenju. Vedno sem stremel k temu, da svoje probleme rešujem z glasbo in ne kako drugače. Ko se počutim res, res slabo – če temu lahko tako rečem – pišem glasbo. In to je to. Karkoli že hočem izraziti, bom najverjetneje izrazil prek glasbe.

DL: In, če se ne motim, boš letos izdal novi Mortualia album?

SH: Mislim, da se to ne bo zgodilo še letos, toda zdaj je vsaj prvi album dobil solidno distribucijo po vsem svetu. Bomo videli. Vse je odvisno od inspiracije.

DL: Če res poenostavimo: kaj vama predstavlja black metal?

SH: Meni predstavlja določeno občutje ... tudi vero. Če ne pride iz tvojega srca, potem to ni black metal. Dandanes obstaja kup bendov, ki glasbeno sicer počnejo isto stvar, ampak osebno dvomim, da igrajo black metal. To je nekaj, kar pride iz tvoje duše.

SP: Ravno nekaj dni nazaj smo se pogovarjali o Watain. Poznam te ljudi in vem, da to, kar počnejo, počnejo z vsem srcem, toda kot sem rekel svojemu mlajšemu bratu, se black metal ne bi smel vrteti okoli vseh teh 'fancy' zadev. Black metal se mi kaže kot duhovna plat stvari – in vsi ti ognji, ki jih uporabljajo in 'backdrop' v velikosti hiše, to je ... No, oni že res hočejo iti po tej poti, toda sam težko razumem te stvari. Erik je zelo karizmatičen pevec, ampak menim, da bi dosegel še veliko več, če bi opustil te 'backdrope' in zgolj pel ter strmel v tvoje srce.

DL: Horno ste ustanovili leta 1993. To seveda kliče po vprašanju glede scene v devetdesetih. Vsi vemo, kako je bilo na Norveškem, toda Finska ... Kako je bilo takrat na finskem? Kako je bilo s komuniciranjem in kako s kopiranjem norveškega black metala?

SH: No, ljudje so vedno hoteli kopirati stvari, ki so trenutni trend. Celo pri Horni smo na začetku morali začutiti določene stvari prek norveških bendov, ampak na finskem smo vedno bili zelo osebni, zelo intimni, kar se tiče black metala, in tudi naši bendi se zelo razlikujejo med sabo. V zgodnjih in srednjih devetdesetih si imel Beherit, Impaled Nazarene itd. in do zdaj še nisem našel nobenega benda, ki bi zvenel kot oni. Kakorkoli ... S Horno sem začel, ko sem prvič slišal prvi Emperor mini album. Nekaj na tej izdaji me je pritegnilo do te mere, da sem hotel imeti svoj bend in delati lastno glasbo. Hotel sem izražati takšna občutja, kakršna sem našel na tisti Emperor izdaji. Ni šlo toliko za kopiranje glasbe, kot za iskanje občutij. 

SP: Kot majhen fant sem organiziral tretji koncert Horne. Bil sem star trinajst let. In zdaj pojem v Horni. Vedno sem se usmerjal po 'left hand path' ... že takrat.

DL: Omenjal si 'left hand path'. Ali bi bil black metal sploh sposoben obstajati v 'right hand path' mentaliteti?

SP: Ne. Ne za nas. Kako bi lahko black metal obstajal brez čaščenja Satana in hoje po levi strani? Glasba je  posoda za tvoje ideje in tvoja občutenja. Ne; po mojem mnenju brez čaščena Satana ni black metala.

SH: No, bil bi zgolj metal.

DL: Kaj vaju inspirira? Oziroma: kaj inspirira vajino glasbeno ustvarjanje?

SP: Zame je lahko karkoli. Inspiracija lahko pride iz kakšnega filma, ki sem ga pogledal, iz glasbe, ki sem jo slišal; lahko pride iz povsem vsakodnevnih dogodkov ... lahko je samo beseda, ki jo na določen dan mimogrede slišim. Nikoli pa nočem iskati. Lahko minejo meseci in meseci, ne da bi napisal en sam riff, nato pa me nekaj obsede – in pišem.

SH: Kot je Lucifer človek, smo tudi mi samo ljudje. Pišemo z dušo. Ni potrebno, da gre za neko veliko skrivnost. Gre za ljubezen, za sovraštvo ... Toda med in pod vsem tem je vedno čaščenje Hudiča; Hudiča, ki iz brezna zre v nas.

DL: Trenutno obstaja tendenca, v kateri hočejo določeni bendi tako rečeno potegniti black metal intenzivnost iz – pregovorne – krste, jo razstaviti in jo postaviti na sonce. Kaj si mislite o tem?

SP: Na sonce?

DL: Da.

SP: Kako? To ne ... Zakaj bi to storili? Lucifer [pokaže okoli nas, o.p. D.L.] je bog svetlobe, ki se je spustil iz Nebes.

DL: Torej je sonce tam že ves čas?

SP: Da. No, vsaj za nas, zame. Vsakič, ko pojem o [finsko ime, žal nerazumljivo s posnetka: o. p. D. L.], to ne pomeni teme, temveč svetlobo. Lucifer – prinašalec svetlobe. Mogoče Američani pač ne vedo kaj dosti. Ponavadi se takšnih stvari lotevajo hipsterji ... Toda to niti ne spremeni česarkoli.

DL: Kaj pa nek drug trend, ki je dandanes precej razširjen in cenjen: ta t. i. 'ortodoksni black metal', ki black metal združuje s filozofijo in teologijo na višnji ravni? Vzemimo za primer Deathspell Omega. Kakšno je vajino stališče do tega gibanja?

SP: Odvisno, kako gledaš na to. Če pogledaš z glasbenega stališča, mislim, da ni potrebno pisati tako progresivne in težke glasbe, kakršna se pogosto povezuje z ortodoksnim black metalom. Kar se tiče religije ... Tudi mi smo religiozni.

SH: Da. Vsi.

SP: Mi nismo ateisti, saj verjamemo v nekaj. V tem oziru ortodoksni black metal ni nič novega. Mayhem so to počeli že v zgodnjih devetdesetih. Mogoče so Deathspell Omega nekakšen novi val novega vala tistim, ki šele spoznavajo black metal. Toda mi smo ... mi smo bolj neposredni. Naše srce poje močneje.

DL: Če se ustavimo pri satanizmu ...

SP: Sam ... O tem je zelo težko govoriti... Težko se postavim v vlogo opazovalca. Pot Hudiča je pot znanja. Potrebno jo je iskati; oditi v luč in se nikoli pozabiti, nikoli obmirovati. Zakaj navsezadnje bi? Oči je potrebno imeti vseskozi odprte.

DL: Biti odprt, biti živ. Kar sem hotel vprašati prej ... Šteje pot ali cilj? In kakšen je/bi naj bil cilj?

SH: Kaj je cilj? Nikoli nisem razmišljal v tej smeri.

SP: Vedno je treba stremeti k temu, da najdeš nekaj novega v sebi. Mislim, da se nahajamo v nekakšnem bazenu idej, iz katerega moramo črpati z namenom, da se učimo o sebi. Vsak dan. Z idejo moraš biti aktiven. Ne morem govoriti v imenu benda, ampak sam živim iz dneva v dan, samo zato, da se iz vsakega novega dne naučim kaj novega.

DL: In kakšni so nadaljnji načrti za Horno in tvoje projekte?

SH: S Horno bomo posneli nov album, ki je pravzaprav že napisan. Za druge projekte pa še ne vem. Pojma nimam. Pravkar smo posneli nov Sargeist album in zaenkrat poleg kakšnega koncerta tu in tam nimamo kakšnih posebnih načrtov. Bomo videli, kaj se bo zgodilo.

DL: Dobro. Hvala lepa! Mogoče kakšna zaključna misel?

SP: Nekaj v smislu: "Fuck! Čaščenje Hudiča! Čaščenje Hudiča!" mogoče? [Smeh] Ne, ne ... Obstajajo zaključne misli? Vedno imejte odprt um, in ... No, sam nikoli nisem spoznal kakšnega pastirja ali vodiča, sem pa v življenju spoznal dobre ljudi, ki so bili predani kakšni ideji. Njim sem se odprl. To velja tako za člane Horne, kot za katerokoli osebo, ki sledi 'left hand path'. Ker. .. poglej te izgrede v Londonu... Če bi bil tam, bi se postavil na nasprotno stran. Nikoli nisem razumel plenjenja in ropanja brez razloga. Poanta je v učenju.

Avtor:
twitter facebook