recenzije

Haspyd

Перехрестя двох вітрів

Liturgy

Origin Of Alimonies

Draconian

Under A Godless Veil

Liturgy

H. A. Q. Q.

Sufosia

Connection Failed

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

banner
banner

intervju

5. 6. 2011  Dying Fetus – 20 let ubijanja na obroke 
''Vsak ''Johnny-come-lately'' se lahko nauči ''shreddanja'', če sedi v sobi in igra ''arpeggiote'' 10 ur na dan, to je jasno. A vseeno moraš vedeti, kako napisati ''catchy'' riff, riff, ki se ga bo pomnilo ...'' (John Gallagher)

Leta 1991 metalci ne bodo nikoli pozabili, saj je prav tisto leto izšlo kar lepo število danes kultnih metal plošč, še posebej na ekstremni sceni. Prebivalci mesteca Upper Marlboro v zvezni državi Maryland (ZDA) pa tudi ne bodo pozabili leta 1991, saj sta takrat John Gallagher in Jason Netherton (danes Misery Index) ustanovila še danes aktivno zasedbo Dying Fetus (katere originalni član je danes le še John Gallagher).

Nekaj let je trajalo, da je s krvjo in nasilnimi teksti obarvan death metal bend (kasneje gredo stran od tipičnih B-movie brutalnosti v smer močne socialne, družbene in politične kritike, ki pa je – seveda – vseeno brutalno izražena in poslikana) posnel svoj prvi demo Infatuation with Malevolence, še več let pa je trajalo, da so posneli svoj kultni album Killing On Adrenaline (1997, Morbid Records), ki jih je izstrelil v vrhove underground scene; novo stoletje so začeli z albumom Destroy the Opposition, s katerim so res utrdili svoj položaj (računajte, da okrog leta 2001 death metal vseeno ni bil toliko v čislih kot desetletje pred tem oz. kot je danes).

Od takrat dalje Dying Fetus preživijo menjavo kar lepega števila ljudi, ves čas pa sodeluje z založbo Relapse, ki je letos ponovno izdala njihova albuma Killing On Adrenaline (z bonus EP-jem) ter Purification Through Violence (ki vsebuje tudi prvi demo), kakšno leto nazaj pa so Dying Fetus (foto: Josh Sisk)  izdali album Descend into Depravity, ki so ga še zadnjič letos predstavljali na evropski Bonecrusher turneji.

V okviru te turneje nas je trio obiskal marca v Ljubljani, kjer sem imel priložnost govoriti z vokalistom/kitaristom Johnom Gallagherjem in bobnarjem Treyem Williamsom (njihov kompanjon je seveda še vokalist/basist Sean Beasley, ki pa v pogovoru ni sodeloval).

Ivan Cepanec: Dobrodošla v Ljubljani. Kakšen je občutek priti nazaj kot ''headliner'' v tem festivalskem paketu?

John Gallagher: Ubijalsko je. Turneja je do zdaj bila popolnoma zakon, prav tako pa se veselimo ljudi tukaj, saj vemo, da so res dobra publika. Lepo je biti nazaj!

Trey Williams: Ne morem povedati bolje od tega (smeh). Res smo veseli, da ponovno igramo v Evropi in v Sloveniji. Tale ''plac'' je tudi res super, tudi zaodrje je res udobno (klub je Kino Šiška, zadovoljstvo z zaodrjem pa je seveda logično, saj so pred tem igrali v precej manjših klubih – op. I. C.).

IC: Kakšen pa je občutek biti v Sloveniji in igrati v res veliki dvorani? Nazadnje ste igrali – če izpustim festival Metal Mania kot ''open air'' dogodek – v Orto Baru ...

JG: Običajno smo res igrali v malih klubih, super pa je, da imamo danes možnost pošteno se pretegniti.

IC: To je tudi končna veja turneje, na kateri predstavljate Descend into Depravity, ki je izšel dve leti nazaj. Kako so ga ljudje sprejeli in kakšen občutek je bil promovirati ga?

TW: V bistvu so drugi skrbeli za promocijo, mi smo le igrali veliko koncertov (smeh).

JG: Turneja je bila res super, po tem bomo začeli delati material za novo plato in upam, da bomo v studiu še letos. To je trenutna situacija z Dying Fetus.

IC: Ali lahko potrdiš, da končno imaš stabilno ekipo v Dying Fetus, da sta to člana, ki bosta s tabo še precej časa?

JG: Zdi se tako. Sean je v bendu že 11 let, Trey kakšna 4 leta. Nazadnje nas je zapustil Mike Kimball (kitarist – op. I. C.), ki je izstopil kakšna 3 leta nazaj. A to se, kolikor vem, vedno dogaja v bendih, še posebej, če gre za death metal bend. No, vsaj pri Deicide nikoli ni kazalo, da bo prišlo do tega, ampak tudi njim ni uspelo. Zdaj pa vseeno lahko rečem, da imamo Dying Fetus stalno ekipo in skupaj gremo naprej.

IC: Že nekaj let ste trio, pred tem ste običajno bili kvartet, nekaj časa pa tudi kvintet in tega očitno ne nameravate spremeniti. Kako to? Vseeno je Dying Fetus bend, ki da veliko poudarka na dvojni kitarski napad.

JG: V bistvu nismo našli ustreznega tipa, čeprav smo imeli avdicijo in je prišlo kar nekaj kitaristov. A prave osebe ni bilo, medtem ko so turneje že bile potrjene. Pa smo šli na pot kot trio, kar so pa ljudje zelo dobro sprejeli, večkrat pa se je tudi izkazalo, da je lažje, če so v bendu samo trije. Manj ljudi, manj težav. Po vsem tem nam je v bistvu vseeno, če dobimo še enega kitarista ali ne. OK, v določenih delih bi bilo super, če bi bila prisotna še druga kitara – torej v solo delih –, ampak na srečo nimamo milijon solotov v vsaki pesmi, torej kaže dobro ... Smo ''power trio of death metal''. (smeh)

IC: Relapse Records so se odločili letos ponovno izdati vaše stare plošče.

JG: Tako je – ponovno so izdali Infatuation with Malevolence, Purification Through Violence, Grotesque Impalement, Killing on Adrenaline – vse je ''remastered'', vsaka izdaja ima neke bonus posnetke, fotografije, debelejše knjižice itd. Gre v bistvu za proslavo naše 20-te obletnice – 2 dekadi death metala.

IC: In kakšen je občutek biti 20 let v death metalu?

JG: Počutim se staro (nasmešek). Res je neverjetno, kako hitro čas leti. Super je biti tukaj, ampak, ko vidim mlade v publiki, pomislim ''Lahko bi bil njegov/njen oče.'' Vseeno pa je kul občutek, čeprav čuden.

IC: Pravkar – kot si rekel – delate na novem materialu. A, če si popolnoma iskren – ali še vedno lahko trdiš, da imaš sveže ideje, kar se tiče pisanja glasbe, pisanja besedil, sestavljanja struktur? Ali pa imaš pomisleke, da ponavljaš preteklost, pogrevaš že izrabljene ideje ...?

JG: Ja, no ... to je neizbežno. Slej ko prej lahko pride do tega, da imaš riffe, ki so podobni tistim, ki si jih že uporabil. Na koncu koncev imaš zgolj 12 not (smeh) in samo toliko in toliko vzorcev, po katerih jih lahko igraš. A mi vsaj zavestno pazimo, da se ne bi ponavljali (v izvirniku - ''not to ripp ourselves off'' – op. I. C.), vsaj ne brezobzirno. Moj cilj je vedno ta, da pišemo oz. poskusimo najti nove, sveže ideje, a k temu včasih lahko zgolj stremimo. Včasih prihaja do podobnosti, a menim, da – dokler to ostaja znotraj benda – to ni velik problem. A pač bomo vedno igrali tehnični, brutalni, zmešani death metal, ne bomo uvajali nekakšnih pretiranih sprememb. Kaj ti misliš, Trey?

TW: Vedno igram tisto, za kar mislim, da ustreza določenemu delu pesmi. V večini primerov mi bend predstavi že napisane pesmi (vnaprej v smislu tega, da je že določeno, kakšen ritem naj bi se nekje nahajal), a še vedno lahko dodam svoje ideje. Kar se pa tiče hitrosti – bend me v bistvu rine naprej, kar se tega tiče. Včasih nisem bil sposoben odigrati stvari, ki jih lahko odigram zdaj. A kar se tiče sodelovanja v bobnarski hitrostni dirki, ki se danes izvaja povsod – ne, to ni zame. Naj drugi to počnejo, super za njih.

IC: In kako je bilo postati del Dying Fetus?

TW: Res super, res res super. Odraščal sem ob poslušanju DF in delno razvil svoj stil ob poslušanju takšnih bendov. Zato se mi ni zdelo težavno, saj sem bil sproščen ob večini materiala, oz. sem že bil spoznan z materialom. Kar se tiče mojega načina, kako ohranjati sveže ideje – no, jaz sem drugačna oseba v bendu. O določenem delu si npr. včasih lahko ustvarim drugačno mnenje in poizkusimo kaj drugega in s tem ohranjamo svežino. No, zdaj je to težje, ker sem z Dying Fetus že posnel en studijski album. Ampak pomembna je drugačna perspektiva – svežino lahko ohranjaš torej že s tem, da daš v že preizkušeno formulo novega človeka.

IC: Glede na to, da ste eni izmed prvakov ameriške tehnične death metal scene, kako zdaj doživljate to sceno? Vsi so ultra-hitri, ultra-tehnični, pišejo pesmi, ki si jih ne moreš zapomniti ... (smeh)

TW: (smeh) Zdi se mi super – po eni strani se zdi kot oboroževalna dirka, v kateri skuša nekdo zmagati. Lahko igraš hitro in to je super. Lahko si tehnično podkovan – tudi super. A marsikdo – kot si pravil – pozablja, da moraš znati napisati pesem. Ne gre samo za to, da napišeš lekcije za igranje kitare – moraš dati nekaj takšnega, v kar se bodo ljudje hoteli poglobiti.

JG: Da, na avtobusu smo imeli par debat na to temo. Vsak ''Johnny-come-lately'' se lahko nauči ''shreddanja'', če sedi v sobi in igra ''arpeggiote'' 10 ur na dan, to je jasno. A vseeno moraš vedeti, kako napisati ''catchy'' riff, riff, ki se ga bo pomnilo... (v tem trenutku mi začne zvoniti mobitel, melodija pa je od Dia komad Stand Up And Shout – op. I. C.) Evo, to je ''catchy'' riff (smeh). Black Sabbath in npr. Iron Man (začne brundati melodijo – op. I. C.)  - to je riff, ki ga bomo pomnili vedno. Če pa nekdo gre ... (tu začne oponašati bende, na katere v Profanity posadki najbolj tripa Primož – op. I. C.) ... no, ja (nezainteresirano). Saj tudi mi imamo kakšne butaste, nore dele, ampak vedno so prisotni tudi enostavni deli, če me razumeš. Vseeno bi bilo dolgčas, če ne bi bilo tehničnega aspekta ... to pač skušamo imeti v oziru. Skušamo napisati pesmi, ki se jih bo – upamo – poslušalo večno! Na to bi bendi res morali biti pozorni.

IC: Mhm ... No, 20 ali pa malo več let nazaj, ko ste vzeli glasbila v roke, ali se vam je zdela izkušnja boljša, vas je bolj obogatela, ker ste morali vse stvari, ki jih obvladate danes, odkriti sami? Danes je toliko DVD-jev, učbenikov, posnetkov na YouTubu ...

JG: Zase definitivno ne bi trdil, da sem mojster česa. Še vedno se ubadam s tehniko, vedno stremim k izboljšanju. Ampak, ko že omenjaš video-inštrukcije ... Tudi te so že mnogo let na sceni in tudi sam sem jih uporabljal, ko sem se učil igrati.  

TW: Pri učenju bobnov sem bil samouk, zaupal sem svojemu ušesu, nekakšnih šolskih lekcij sploh nisem nikoli dobil oz. imel. To so bili čarobni trenutki, kot v šoli, ko nisi obvladal določene zadeve pri matematiki, potem pa si ugotovil. ''Aha, začenja igrati z levo roko ... Zdaj pa to je smiselno.'' (smeh) A kot je John rekel – danes ne boš našel inovativnih zadev oz. kar boš našel, je – na nek način – že bilo narejeno, storjeno. Lahko pa daš kakšen ''flavor'', odtenek oz. gledaš, poslušaš, kako igra nekdo drug in se tako naučiš nečesa novega. Kradem in nato bruham ritme (smeh). Sem velik ritem-lopov (smeh).

IC: No, preden nam zmanjka časa – bi lahko povedali kaj za konec, razkrili plane, morda razodeli prihajajoči DVD ali pa knjigo ...?

JG: Niti ne. Delamo na novem materialu in to je to. Če bo vse po sreči, bomo nekega dne izdali tudi DVD, a za zdaj nimamo nič takšnega v načrtu.

TW: Zahvalil bi se vsem, ki so kupili zadnji CD, prišli na koncerte in podpirali heavy metal sceno. Hvala!!!

twitter facebook