recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

intervju

9. 12. 2011  Deathdestruction - Can I get a FUCK YEAH?!! 
''Lahko poslušaš Slayer in Lamb Of God ter Meshuggah in s tem tudi nas, prav tako pa uživaš v ZZ Top, AC/DC in Van Halen.'' (Henrik Danhage)

Švedska ekstremna metal scena ima svoje korenine v d-beat crustu, punku, HC-ju in seveda heavy ter speed metalu (več o tem lahko npr. preberete v knjigi Swedish Death Metal avtorja Daniela Ekerotha, ki je za manj kot 4 kovače nabavite pri Čopu v On-Parole.com). Zato niti ni toliko nenavadno, da se je z leti in še posebej v devetdesetih ob raznih Meshuggah, Face Down, The Haunted ipd. v švedsko modernejšo metalačino trajno zavlekel tudi ''groove'', ki so ga seveda na veliko eksportirali Američani a la Machine Head, Pantera ipd.  

Deathdestruction, bend iz Gothenburga, druži tradicionalno težke metal riffe s prej omenjenim groovom. Zamislite si pankrta, ki sta ga spočela Candlemass (utelešenje švedskih heavy riffov) in Lamb Of God (jezni ''redneck'' groove) in sta mu od vsega gorja ustvarila predispozicije za izredno kričeč in jezen vokal. Zveni nenavadno, a stvar zelo deluje. Groove tega benda, katerega korenine segajo v leto 2004, je zelo nalezljiv. Groovy, če hočete (thank you, Captain Obvious – op. ur.).

In Deathdestruction so imenu primerno tudi uničevalni, ne le nalezljivi. Bend, ki ga sestavljajo vokalist Jimmy Strimmel (Dead By April, Cipher System, Nightrage), kitarist Henrik Danhage (ex-Evergrey), bobnar Jonas Ekdahl (ex-Evergrey) in basist Fredrik Larsson (Hammerfall) je iz projekta postal resna stvar, posnel istoimenovani album in se letos prvič v karieri podal na evropsko turnejo – kot podpornik Hammerfall in Vicious Rumors (ne bom zapisal, da tudi Amaranthe, ker benda, kot je omenjeni zvarek, ne bi smel nihče ''podpirati'').

S Henrikom in Jonasom sem se v prijetnem zaodrju Kina Šiške v Ljubljani pogovarjal Tegla, kako pa so se odrezali v živo, lahko preberete v naši reportaži.

Foto: Tina Ahačič

 

Ivan Cepanec: Dobrodošli v Sloveniji. Če se ne motim, ste v Sloveniji prvič z Deathdestruction, sta pa tu že bila z Evergrey?

Jonas Ekdahl: Ja, celo trikrat, če se ne motim.

IC: Česa vse nisem spustil do zdaj, hehe. To je vaša prva evropska turneja z Deathdestruction, čeprav ste naokoli že lepo število let?

Henrik Danhage: Ja in ne. Obstajamo že od leta 2004, če se ne motim. A na začetku je to bil le projekt, zabava v obliki benda, ki smo ga hoteli ustvariti mi štirje. V tem času sva z Jonasom igrala v Evergrey, Fredrik in Jimmy pa nista bila niti v enem bendu. Midva z Jonasom sva bila precej zaposlena z Evergrey, ki so bili nonstop na turnejah. Potem pa je Fredrik tudi začel igrati z Evergrey … Jimmy je začel igrati v Dead By April, ki je postal res velik na Švedskem. Nato je Fredrik zapustil Evergrey in se vrnil v Hammerfall. Takrat smo vsi štirje torej bili zelo zaposleni. Zato smo res morali čakati, a dve leti nazaj smo se odločili, da damo prednost Deathdestruction – vaje, pisanje novih pesmi itd. Ko smo začeli, se je stvar zdela popolnoma naravna. Prav tako je občutek, da mislimo popolnoma resno in da ne igramo več zgolj za zabavo, tudi postal čisto naraven.

IC: Ampak, ali lahko razkriješ kakšen točno določen razlog, zakaj sta se kar naenkrat oddaljila od Evergrey in se posvetila Deathdestruction?

H : Da. Zame je to nekaj, kar ljubim početi, igrati z Evergrey pa nisem ljubil. Ni bilo več zabavno, ker pa sem v tem bendu imel veliko prijateljev, sem želel iti ven, ko je to prijateljstvo še bilo močno. Turneje več niso bile zabavne, stvar me je živcirala. Zato sem se raje hotel posvetiti temu bendu.

IC: Ti tudi, Jonas? Sta oba zapustila bend v istem času?

J : Da. Iz istih razlogov. Nisem se zabaval, nisem več bil srečen. Kot je Henrik rekel, je prijateljstvo bilo izjemno pomembno, zato sem se za odhod odločil takrat in ne pozneje. Nisem hotel zavajati nikogar.

IC: Ko ste ponovno začeli z vajami, ko ste naredili plan dela itd. ali se je tudi pojavil občutek, da ste ponovno mladi, spet na začetku, spet lačni nastopanja ipd.?

Oba: Definitivno.

H: In še danes je tako. Že od trenutka, ko smo ustanovili ta bend, se je spet pojavil tak občutek. Zelo spoštujem ljudi, s katerimi igram v DD, mislim, da so res dobri v svojem poslu, izjemno talentirani tudi. Vedno, ko smo skupaj, čutim, da sem povsod okoli sebe popolnoma podprt, zavarovan, 100% sinhroniziran z ostalimi. To je najboljši bend, v katerem sem bil. Vsak čuti podobno – vsi so ponosni na svoje delo in vsak večer vsak izmed nas hoče iti na oder in res storiti vse, da bi bili najboljši. Res smo ponosni na to.

IC: Sklepam, da ste se prav tako morali spet dokazati publiki, začeti v manjših klubih in si izboriti pot navzgor?

H: Da. Spet smo začutili to lakoto, pred tem pa smo bili siti odrov. Gre za popolnoma drugačno umsko perspektivno – smo popolnoma nov, mlad, svež bend. Nimamo prtljage iz preteklosti. Prav tako je pomembno, da smo vsi štirje resno začeli ta bend. To je razlika od tega, da smo se mi pridružili nekomu, ki je bil nekje že od samega začetka.

IC: Istoimenovani album je izšel avgusta letos pri Inside Out. Katerih tem se je Jimmy dotaknil v svojih besedilih?

H : Vedno se nagibamo k temu, da pri pisanju besedil najprej vedno začne Jimmy. Ne vem, zakaj, a tako je. On najde temo, o kateri bi rad pel, ostali pa malo pripomoremo z besedami, frazami ipd. Zadnje čase se je k temu pridružil še Jonas, ki močno sodeluje tudi pri ustvarjanju glasbe in ne zgolj besedil. Vsak prinese nekaj. Če je dobro, ostane, če ne, gre k vragu.

IC: Kaj vas pa inspirira? Švedska riffovska oz. groove zapuščina ali …

H: Mislim, da inspiracija prihaja iz nas samih. Kar nas loči od drugih švedskih bendov in od današnje scene nasploh, je dejstvo, da prihajamo iz stare šole, ne samo metala, ampak tudi hardrocka iz 70-tih in zgodnjih 80-tih, v katerih je groove bil res pomemben. Ni bilo pomembno, če so bili vsi 100% usklajeni in popolnoma sinhroni z metronomom, če me razumeš. Ves bend se lahko upočasni ali pohitri, a to počne skupaj, kot bend. Lahko igramo mehko, ali pa res trdo. Če imam riff, ali pa, če ga ima Jonas ali pa kdorkoli … vsak od nas ima to sposobnost, da si lahko že v zgodnji fazi predstavlja, kako bo zvenel komad z bobni in basom in vokali. Pri nas ni tega ''Imam odličen Meshuggah riff. Gremo probat!'' – to nima smisla. Ker to najbolje počno prav Meshuggah. Ali pa Candlemass, recimo. Iščemo nekaj prav našega. Včasih je zaigrano heavy, včasih ne, a imaš občutek, da je, ker Jimmy čez vse to kriči.

IC: S temi vokali in temi riffi – mislite, da to omogoča, da je širša publika bolj pozorna na to, kar nudite na odru?

J: Ne vem, a mislim, da je tako. Vedno, ko igramo, do nas pride veliko različnih ljudi. Kul je, ker včasih res pritegnemo ljudi, ki takšne glasbe v osnovi sploh ne poslušajo in to se mi zdi super.

H: Lahko poslušaš Slayer in Lamb Of God ter Meshuggah in s tem tudi nas, prav tako pa uživaš v ZZ Top, AC/DC in Van Halen. Osredotočamo se na dober groove in vibe, ne pa na nekakšen tenek zvok današnjih metalcev, ki je pri mnogih enak in ko vse zveni isto. Pač, pri večini opreme lahko greš zgolj do 10, razen, če si Spinal Tap – potem greš lahko do 11, hehe. Je pa še vedno le za eno stopnjo višje. Mi gremo najprej na 5, potem te udarimo z 10 itn.

IC: In kako je vsako noč prepričevati tradicionalno metal publiko, ki v večini primerov stoji pred vami samo zaradi Hammerfall in Vicious Rumors?

H: Težko je. Še posebej v določenih državah, kjer na teden vidiš 4 različne turnejske pakete. Kaj šele, če imaš pred sabo Hammerfall oboževalce, ki nas pojmujejo kot hrup. To razumem – če ti je všeč Hammerfall, pač ni rečeno, da ti bomo všeč tudi mi. A po drugi strani, veliko ljudi kaže svoje spoštovanje tudi do nas, sodelujejo z Jimmyjem, kažejo rogove ipd. To je res dobra šola za nas. Na tej točki smo nov bend z malo oboževalci, taka turneja lahko samo koristi. Še bolj imamo občutek, da smo ''newcomerji'' in ne le referenca na bende, iz katerih izhajamo.

IC: Kako pa je Fredriku vsak večer igrati tako v Deathdestruction kot v Hammerfall?

H: Seveda. Vsak večer igra 2 uri in 10 minut. Najprej da vse od sebe, potem počiva in spet vse isto.

J: Ja, res je zjeban vsak večer. Trudi se maksimalno, vmes počiva in nato spet napade oder. A odlično mu gre od rok.

IC: Kakšni so plani po tej turneji?

H: Opraviti še več koncertov. Spomladi 2012 gremo na turnejo z In Flames, ki so super prijatelji in veliki podporniki benda. Veliko piva, dobri klubi, ''hellraising …''.

IC: Še za konec – kje za vraga ste staknili ime Deathdestruction?

J: V alkoholnih hlapih. Ko smo napisali prvo pesem (Old School Metal), haha, smo se odločili, da bomo imeli tako ime, ki bo popolnoma ustrezalo energiji benda. Ko sem vprašal, kako ime si bomo dali, sem dobil odgovor (v stilu Brutal Sandija – op. ur.) ''Deathdestruction''. In to je bilo to. Pa tudi, če kdo hoče iz neta potegniti dol naš album, mu najprej vrže plate od Death ali pa od Destruction.

H: Na začetku je zvenelo kot zajebancija, a je ime ostalo in nas danes perfektno opiše. Dobro ime je. Metalci, bodite odprti, ne ozirajte se le na ime, ampak tudi dajte priložnost pesmim – upamo, da vam bo všeč. Če ne, imate še veliko drugih bendov na svetu.

twitter facebook