recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

intervju

12. 4. 2011  Amon Amarth - Po dveh desetletjih boja za večno slavo in Valhalo  
Prestari smo, da bi nam bilo mar za to, kaj vsi ostali ljudje mislijo o naši glasbi ter besedilih, zato bom rekel, da se v resnici ne borimo za nikakršne principe ali karkoli podobnega.

Domala težko je verjeti, da sta minili že skoraj dve desetletji, odkar se je v švedskem mestecu Tumba povila zasedba, ki velja danes za eno bolj zvenečih imen metalskega sveta – skupina Amon Amarth. Poimenovani po Tolkienovi gori pogube, so si na piedestal idealov ter verovanj postavili staro postavo, stare nordijske bogove, kot estetski ideal ter razpoznavni znak zasedbe pa so v težko atmosfero temačnega death metala vpeljali panteon nekdaj mogočnih bojevnikov Valhale. Po prvih demo posnetkih thor Arise ter The Arrival Of The Fimbul Winter ter prvem EP-ju Sorrow Throughout The Nine Worlds so postali del metalskega založniškega monolita Metal Blade Records, kateremu ostajajo zvesti do danes. Vrstile so se plošče Once Sent From The Golden Hall, s katero so se vtisnili v spomin metalskih sladokuscev, temu pa so sledili The Avenger, The Crusher, Versus The World, epski monument Fate Of Norns, With Oden On Our Side ter leta 2008 izdani Twilight Of The Thundergod. Vse plošče morebiti res niso revolucionarno premikale meje glasbe ter klesale nove neprekosljive monolite na obličju sveta, so si pa s strani medijev pridobili naklonjenost, še bolj pa je pomembno vse večje število oboževalcev ter častilcev mogočnega imena. Vse več je tudi dvomljivcev, ki v vsem skupaj vidijo le neiskreno odrsko parado ponavljanja že preverjenih receptur. Letos je luč sveta ugledala že osma plošča Surtur Rising, prav slednja pa je bila tudi iztočnica za kratki intervju z basistom Tedom Lundströmom, ki nam je zaupal par odgovorov.

Sandi Sadar Šoba: Le tri leta so minila od somraka vrhovnega gromovnika ter plošče Twilight Of The thunder God in že je nastopil čas za peklenski razvrat z enim najstarejših demonov na zemlji, s Surturjem. Kaj je osrednji vezni koncept plošče Surtur Rising in kako si mit o Surturju interpretirate v skupini?

Ted Lundström: Ta rdeča nit plošče le ni tako rdeča, saj smo želeli napisati nekaj skladb o tem demonu Surturju, ker menimo, da je izjemen lik. Ognjeni velikan se lepo ujema z našim stilom ter imaginarijem, kateremu se zatekamo. Če si postavite na mizo vse naše prejšnje albume, boste videli, da je ogenj tisti element, ki ga pogosto upodabljamo. Ostale skladbe, ki ne opisujejo Surturja, so mešanica različnih tematik, ki so nam čustveno zelo blizu in jih nosimo v naših srcih, ker pa nisem tekstopisec in so bile te zgodbe spisane izpod Johanovega peresa (pevca skupine Johana Hegga op.p.), se ne morem spuščati v detajle posameznih pesmi.

Sandi: Kar nedvomno pritegne pozornost, je izbira priredb, ki ste jih dali na vaše nakovalo za posebne izdaje plošče. Poleg Kissov in Acceptov ste se lotili celo System Of a Down skladbe Aerials. Kako to in kaj je ključ, po katerem se odločate za skok v glasbeni bazen katere druge skupine?

Ted: Morebiti bo zvenelo čudno, a odločitev za predelavo skladbe skupine System Of a Down je bila povsem naravna, saj nam Aerials zelo všeč, že zadnjih nekaj let pa se domala redno vrti v naših kombijih ali tour busih na naših glasbenih odisejadah. Če bomo kje naleteli na karaoke bar, obstaja izjemno velika verjetnost, da bomo tam preizkusili svojo veščost pri izvedbi te skladbe …

Sandi: Zvok, ki je prežet z divjo silo, z odrov še vedno neusmiljeno bije po koncertnih množicah. Kakšen je bil način pisanja, ki ste mu sledili na svoji osmi studijski plošči? Obstajajo kakršnekoli razlike v pristopu glede na ostale izdelke iz vaše glasbene zakladnice?

Ted: Kar funkcionira, ni potrebno popravljati, zato ostaja pri nas način pisanja podoben kot na prejšnjih albumih. Veliko materiala spišemo sami doma, nakar se sestanemo v našem prostoru za vaje, da uravnovesimo vse ideje v neko skupno celoto in spišemo aranžmaje. Vsakdo ima pravico izraziti svoje mnenje ter predstaviti svoje ideje, odločamo pa se skupaj. Ko so skladbe nared, jih z vajami zbrusimo do popolnega sijaja, po potrebi pa sledijo naknadni popravki in izboljšave, ki pa nam zopet vzamejo par tednov samostojnega domačega dela in snovanja. Med izbiranjem materiala za plošče Surtur Rising je pri izbiri z nasveti in predlogi sodeloval tudi naš producent (Jens Bogren, ki je doslej sodeloval že s skupinami Katatonia, Opeth, Soilwork, Bloodbath in drugimi op.p.).

Sandi: Svojo zvočno evolucijo ste začeli že s ploščo Once Sent From The Golden Hall leta 1998 (če vam ustreza si lahko za prvo oporno točko izberemo tudi prvi demo Thor Arise iz leta 1993 …). Kako so se v tem času, od prvih dni dalje, spremenili vaše dojemanje tako glasbe kot ideologije v skupini Amon Amarth? Kar bi izpostavili kot tisti princip, ki ga branite ter se zanj borite tudi danes?

Ted: Sedaj smo 20 let starejši, tako so spremembe v dojemanju sveta že zaradi pridobljenih izkušenj korenito spremenjene. Kar ostaja nespremenjeno, so naš glasbeni okus ter skupni cilji Amon Amathov kot celote. Stremimo k vse večji melodiki, obenem pa se trudimo zveneti vse težje in bolj epsko. Prestari smo, da bi nam bilo mar za to, kaj vsi ostali ljudje mislijo o naši glasbi ter besedilih, zato bom rekel, da se v resnici ne borimo za nikakršne principe ali karkoli podobnega.

Dobra glasba je univerzalna in ne pozna meja, zato je dobrega sranja na voljo vsepovsod.

Sandi: Ne glede na dolgočasno dejstvo, da je naš globalni svet še vedno utemeljen na načelih delitev ljudi na verujoče in neverujoče, me zanima kakšen je vaš pogled na to? Kakšna so tvoja verovanja, ki ti nudijo uteho ter v katera globoko veruješ?

Ted: Cenim ljudi, ki verjamejo sami vase. Osebno nisem pristaš nobene religije in nisem del cerkvenega telesa katolištva ali kateregakoli podobnega neumnega in brezsmiselnega sranja, vse bolj in vse pogosteje pa mi ugaja filozofska plat religioznosti. Sam delim ljudi v dve skupini – v slednike in tiste, ki vodijo.

Sandi: Kako pa se vam, kot skupini zdi dejstvo, da vas povezujejo in prištevajo v korpus skupin t.i. vikinškega metala ali pa v skupino izvajalcev s pogansko usmeritvijo? Kaj je tisto, kar vas loči od samooklicanih braniteljev vikinške kulture v metalu? Kaj je sploh še lahko povedanega o tem, za nekatere temnem, za druge ponosa polnem obdobju preteklosti, kar še ni bilo povedano, napisano in storjeno?

Ted: Naša besedila pripovedujejo zgodbe o vikingih, saj nam je tovrstno čtivo zelo všeč, tako je to prištevanje nas v skupino teh zasedb povsem naravno. Glasbeno morebiti ne zvenimo kot ti ostali pagan metal bendi, a temelji vsega so nam skupni. Seveda je nabor materiala, o katerem lahko na ta način pišemo, omejen, saj takrat ljudje niso imeli pisal in papirja ali pa same pismenosti, da bi lahko za vedno zapisali vse zgodbe. Do danes se je tako ohranila le peščica pripovedi iz veka, ko so svetu vladali vikingi, vseeno pa ne primanjkuje podobnosti s sedanjostjo in današnjim svetom, zato materiala za pisanje enostavno ne more zmanjkati.

Sandi: Katere pa so skupine, ki jim prisluhnete danes in, če smem, katere so tiste kvalitete, ki jih mora zadovoljiti metalska zasedba, da je deležna vaše pozornosti?

Ted: Sam poslušam ogromno metala iz 80-ih in 90-ih let, prevladuje pa thrash metal, obenem pa si drznem sebe opisovati kot glasbenega vsejeda. Dobra glasba je univerzalna in ne pozna meja, zato je dobrega sranja na voljo vsepovsod. V zadnjem času, denimo, pogosto poslušam zadnjo ploščo skupine Accept (ploščo Blood of the Nations, ki je izšla lani op.p.).

Sandi: S Slovenijo in slovenskim narodom ste dodobra seznanjeni. Kateri spomini so tisti, ki pri tem pozitivno ali negativno izstopajo od sivega povprečja? Kdaj vas bomo lahko vnovično občudovali na naših odrih?

Ted: Ni slabih spominov, ki bi jih povezoval s slovenijo – no, ne še. Nastopi na Metal Campih so bili vedno izjemni vsakič, ko ste nas gostili v Tolminu. Slovenija mi je všeč tako kot čudovita dežela, kot tudi kraj, v katerem živijo prijazni in prijetni ljudje. Izjemna je tudi vaša hrana! Kraji v okolici Metalcampa so dih jemajoči – zelena reka Soča in gore, ki dopolnjujejo to lepo krajino. Zadnjič, ko smo bili tam, smo s seboj pripeljali še naš ribiški pribor, palice ter se preizkusili v muharjenju. Izjemno je bilo!

Avtor:
twitter facebook