recenzije

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

banner
banner

članek

5. 2. 2017  Svet brez Black Sabbath 
RIP, Black Sabbath (1976-2017)!

Če je verjeti tako Iommiju, Butlerju ter Osbournu, kot medijem in življu nasploh, je z Black Sabbath od včeraj naprej, ko so odigrali zadnji koncert (v rojstnem Birminghamu), resnično konec.

Ali bo zaradi tega svet kaj drugačen? Verjetno ne.

Res je, da se je metal scena očitno navadila na samoumevno prisotnost Black Sabbath, kar je logično. Bend je bil uradno aktiven 40 let, čeprav je vmes imel obdobje ''ne-obstajanja'' ali pa raje, neustvarjanja (koncertiranja je vedno bilo dovolj, ne glede na to, katero inkarnacijo Sabbath je bilo treba všteti v ozir). V tem času je nam, vam, našim in vašim staršem jasno, da brez Black Sabbath metal kot tak ne bi obstajal. Njihove prve plošče v postavi Iommi/Butler/Osbourne/Ward so nedvomni dokazi, da brez teh riffov, teh ritmov, teh struktur, teh glasov, teh besedil, teh solaž, metal resnično ne bi obstajal.* Vsaj ne tak kot ga poznamo.

Birminghamska četverica je postavila temelje sceni ali pa – če se izrazimo metaforično – je predstavljala prvi kamen, ki je padel v jezero in sprožil valove sprememb, a scena se je na srečo razvijala naprej, nesluteno, neznano in vsekakor presenetljivo. Vsak bend, ki si je vzel Black Sabbath za vzor, je pot metalu in drugim ekstremnim žanrom tlakoval naprej. Nekateri bendi so prevzeli bakljo vodstva, nekateri ostali v njenem siju, nekateri pa v njeni senci. Tako to gre.

Kljub temu, da je metal scena v 40 letih doživela že vse živo**, se ni moč izogniti vračanju k začetku. Pa ne mislim na nostalgia acts ali pa na tribute bende. Kadar se podajamo v neznano, vedno gremo nazaj, mogoče celo v čas pred nami, ko je nekdo drug oral ledino. Takrat preučimo, kaj je bilo tisto, da so lahko trdili, da je novo, neznano, kako so to ljudje sprejeli in kako se je razvijala stvar naprej. Namreč, vedno obstaja vzorec. In vzorec kaže, da po koncu  Black Sabbath svet bo šel naprej.

OK, tu sem zabluzil. Naj se popravim. Do včeraj je svet imel Black Sabbath kot take. Od danes naprej benda kot takega ni več, fizična prezenca je razdeljena na tri posameznike, ki bodo ali pa ne bodo ustvarjali naprej. A Black Sabbath ostajajo – ime, glasba, podoba in navsezadnje, tudi zapuščina. Vedno, ko slišite riff, ki se vam zdi heavy ali evil, vedno ko slišite nenavadne vokale, berete besedila o nevsakdanjih temah, vedno ko slišite intriganten boben ali jebozovno bass linijo – vedno in povsod bo v tem prisotno ime Black Sabbath.

Naj počivajo v miru!

 

*čeprav se je treba zavedati, da bi mogoče Judas Priest, Metallica in še kdo na koncu koncev vseeno prišli na isto pot, na kateri so se znašli po Black Sabbath, če bi vmes prišel kak drug bend … vedno se namreč najde še kak drug bend, ki bi lahko bil vpliven. Na koncu koncev niso pred tem nikoli obstajali zgolj Beatles ali pa zgolj Black Sabbath. Ne pozabimo na Hendrixa, Motörhead itd.

** nenazadnje, ali res lahko trdite, da tako pogrešate dobre stare čase metala, čeprav veste, da je danes na tone bendov, ki ponovno izumljajo žanr, premikajo meje naprej ali pa se celo bolj v poklon, kot pa zaradi nostalgije, vračajo v preteklost (nekateri so celo tako drzni, da oživljajo preteklost, saj se ne morejo vračati vanjo, ker takrat niso obstajali, hehe)?

twitter facebook