recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

članek

30. 1. 2020  Nevermore – sanjati neonsko črnino 
Album Dreaming Neon Black bi zaradi srhljivega ozadja najbrž zlahka uvrstili med najbolj presunljive plate v metalu.

13. decembra sta minili dve leti, kar je metal scena izgubila Warrela Dana, markantnega vokalista, ki je v osemdesetih svojo glasbeno pot začel z bendom Sanctuary, ko so ti razpadli, pa nadaljeval v Nevermore. Slednji so znani predvsem po kompleksnih strukturah komadov in mojstrskih inštrumentalnih tehnikah sodelujočih glasbenikov. Bend je na žalost leta 2011 razpadel, Jeff Loomis, prva kitara skupine in človek, ki je rojen za pisanje prvovrstnih glasbenih struktur, pa vse od takrat svoj talent zapravlja v Arch Enemy (kar se mu po drugi strani najbrž finančno tudi precej splača). 

Nevermore so bili ustanovljeni leta 1991. Samonaslovljeni prvenec je pri Century Media Records (tam je bend izdal vse svoje plate) izšel 1995, leto kasneje pa mu je sledil še album The Politics of Ecstasy, ki se konceptualno vrti okoli knjige Timothyja Learyja z istim naslovom. Glasbo na obeh albumih je skomponiral Loomis, Dane pa je zanjo napisal besedila (na podoben način je nastal tudi celoten kasnejši nabor njihovih plat). Albuma vsebujeta precejšnjo mero šusa (ki se je uveljavil kot značilen zvok benda) in komaj kakšen počasnejši komad, že tukaj pa je mogoče zaznati tudi določene zametke progresivnih elementov, ki so prevladovali na poznejših izdajah.

Glasbeno jih najpogosteje označujejo za nekakšen progresivni power/thrash metal hibrid, čeprav jim takšno etiketiranje najbrž ne dela prevelike usluge, saj je njihov zvok precej unikaten. Leta 1999 so začeli večjo prepoznavnost dosegati s konceptualnim albumom Dreaming Neon Black, ki ima z vidika tekstopisja precej bolj osebno noto in bi ga zaradi srhljivega ozadja najbrž zlahka uvrstili med najbolj presunljive plate v metalu. Z glasbenega vidika je izdaja sicer nekatere fane prvih dveh albumov najbrž odvrnila, saj je bend na Dreaming Neon Black začel nekoliko več poudarka posvečati baladam. A treba je priznati, da na Neonski črnini tudi šusa ne primanjkuje.

Zgodba izpod Danovega peresa se vrti okoli lirskega subjekta, čigar dekle nekega dne preprosto izgine. Po tem, ko se za njo izgubi vsaka sled, se protagonistu podre svet in počasi, a zanesljivo, začenja izgubljati razum. Izginula se mu začne prikazovati v sanjah in ga vabiti, naj se ji pridruži na dnu jezera. Nočna mora se iz dneva v dan ponavlja, v zgodbo pa je nekako vpleten tudi odnos do vere in religije, ki bi lahko imeli kaj opraviti z njenim izginotjem. Pripoved prvoosebnega protagonista se razkriva skozi deset kompozicij in se počasi stopnjuje do tragičnega konca. 

Sama zgodba morda ne bi toliko izstopala, če ne bi bila v veliki meri osnovana na resničnih dogodkih, ki so se pripetili avtorju tekstov. Njegovo dekle iz mladosti, s katero je imel precej kompleksen odnos, je namreč leta 1990 obveljalo za pogrešano. Da je album zanj zelo oseben, je bilo znano že nekaj časa, ključne podatke pa je Dane razkril šele v enem izmed intervjujev približno leto pred smrtjo. Poleg nekaterih drugih podrobnosti o odnosu s pogrešano, ki je bila po njegovih besedah zelo verna, in opisu resničnih nočnih mor, v katerih se mu je prikazovala, je med drugim razkril tudi njeno ime ‒ Patricia Candace Walsh.

S tem podatkom je mogoče z nekaj raziskovanja odkriti celotno srhljivo ozadje zgodbe, pa tudi to, da leta 1999, ko je album Dreaming Neon Black izšel, Warrel Dane nikakor ni mogel vedeti, kaj se je z izginulo v resnici zgodilo. Njena usoda se je razkrila šele leta 2003, ko so neidentificirano truplo, ki so ga leta 1990 v zvezni državi Utah našli lovci, s pomočjo DNK analize prepoznali kot Patricio Candace Walsh. Izkazalo se je, da je ubogo dekle postalo žrtev zloglasnega serijskega morilca Roberta Bena Rhoadesa, znanega tudi kot The Truck Stop Killer. Rhoades je s tovornjakom vozil širom ZDA, svoje žrtve pa izbiral v različnih zveznih državah, zaradi česar ga je bilo v tistem času težje odkriti.

Patricia in njen novopečeni mož Douglas Zyzkowski sta izginila januarja 1990, ko sta se z avtoštopom iz Seattla odpravila proti zvezni državi Georgiji, kjer sta se, oba globoko religiozna, nameravala udeležiti nekakšnega verskega srečanja. Pri tem sta očitno naletela na Rhoadesa, ki je njega nemudoma ubil, truplo odvrgel v Teksasu, njeno pa precej kasneje v zvezni državi Utah, kar je močno otežilo identifikacijo. O podrobnostih umorov tukaj nima smisla izgubljati besed, na to temo obstajajo različni dokumentarci, se pa ob razkritju teh dejstev najbrž v polni razsežnosti pokaže vsa tragičnost, na kateri so Nevermore osnovali svojo tretjo studijsko izdajo.

Avtor: Rok Kodba
twitter facebook