recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

članek

15. 9. 2016  Nekrolog: RIP, Bolt Thrower (1986-2016) 
''Their names - immortal Remembered evermore In memory of glory Forever fallen''

Ko so Bolt Thrower včeraj objavili sledečo novico:

''On behalf of ourselves and Kiddie’s family, we would like to thank everyone for their thoughts and support over the last 12 months. Together with Kiddie’s family we made the conscious decision to keep his unexpected death a private matter, and to take time out to deal with it all.

When Kiddie joined us back in 1994, although he was only 17, he instantly improved Bolt Thrower as a live band, and no one was more loyal to, and prouder to be in Bolt Thrower than him.
We spent over 20 years together, touring the world, with 3 different vocalists, but he was so much more than just a drummer to us. So when we carried his coffin to his final resting place, the Bolt Thrower drummer position was buried with him. He was, and will now forever remain THE Bolt Thrower drummer, our Powerhouse and friend Martin “Kiddie” Kearns.

As for the rest of us, Bolt Thrower has been our way of life for 30 years, never driven by money, fame or ego, but by our own personal principles and values that have guided us through life, and which bonded us as friends long before Bolt Thrower was even formed...

“We are not now that strength which in old days
moved earth and heaven; that which we are, we are;
One equal temper of heroic hearts,
made weak by time and fate, but strong in will
To strive, to seek, to find, and not to yield.”

- Tennyson – 1833''

… sem bil v dvomih. Na nek način so pač prekinili enoletno žalovanje za padlim kameradom, po drugi strani pa so tudi očitno nakazovali, da tistega, ki ga ni več, ni več mogoče nadomestiti in logično je, da Bolt Thrower ne bodo nadaljevali z ritem mašino, mar ne?

Kakorkoli že, danes je jasno – pa ne samo zaradi mnogih postov s strani Bolt Thrower Official Fans communityja, ne samo zaradi mnogih postov, ki so jih izdali bendi in posamezniki – predvsem zaradi tega, kar je objavil Dave Ingram (KLIK), nekdanji vokalist Benediction (danes poje v Hail Of Bullets – med drugim) in tudi Bolt Thrower na albumu Honour Valour Pride, da je bend prenehal z delovanjem.

Moram priznati, da me je novica popolnoma presenetila, čeprav sem se že navadil, da niso izdali novega albuma od leta 2005 izdanega Those Once Loyal (Metal Blade), da so vsake toliko časa šli na (razprodane!) turneje – uh, kako sem vesel, da sem jih dve leti nazaj gledal na Dunaju z Incantation in Morgoth) – in da verjetno ne bo kmalu ničesar z njih, saj vokalist Karl Willets z nekdanjim BT-bobnarjem Andyjem Whaleom na mnogo ustvarja z bendom Memoriam, ki je nastal v spomin preminulemu bobnarju Martinu ''Kiddieju'' Kearnsu.

Novica me je logično tudi razžalostila. Namreč, Bolt Thrower so eden prvih death metal bendov, ki sem jih slišal. Poleg Morbid Angel so bili tudi eden najbolj mračnih začetnih stopinj v death metal svet. Z vsakim albumom pa sem odkrival bend, ki je resda gradil stvari na enaki formuli, a je – tako kot Iron Maiden ali Bad Religion – znal vedno napisati pesem, ki je zvenela hkrati znano in predvidljivo, hkrati pa tako prekleto dobro in unikatno in v vsakem slučaju nalezljivo. Celo Honour Valour Pride mi je sčasoma, čeprav sem se sprva težko navadil na Ingramov vokal, postal stalnica playlist. Zaradi njihovih pesmi me je popolnoma začela interesirati zgodovina predvsem 1. svetovne vojne in tragičnost človeškega umiranja v vojnah nasploh.

Ko sem pa izvedel, da pravzaprav vse počnejo sami, da ves merch tiskajo sami, da se na turnejah prilagajajo socialnem stanju dežel, ki jih obiščejo (to sem videl dvakrat v življenju – na njihovih koncertih v Zagrebu leta 2006 in na Dunaju leta 2014, ko sta karti bili mislim, da 10 € in 16 €, merch so prodajali predvsem za 4 € (TS) ali 10 € (barvni LS), prodajali so jih pa sami (vsaj v ZG)), da popolnoma kontrolirajo svojo usodo, sem jih začel spoštovati še bolj. Postali so the bend, katerega vizija in etika sta postali vodilni vsaj tudi v mojem glasbenem, če že ne fanzinarskem ustvarjanju.

Njihov zvok je vplival tako na death metal, kot na metalcore in crust/punk bende, njihovi koncerti so bili vedno razprodani ali vsaj prekleto precej obiskani, nihče ni bentil, kdaj bodo izdali novo plato, ker smo vedeli – ko bo, bo. In ko bo, bo dobra.

Seveda je s težkim srcem bilo prebrati najprej 14. 9. 2015, da je preminil bobnar Kiddie, še težje pa včeraj, da jih ni več. A po drugi strani sem vesel, da so storili, kar so. Zapustili so oder v najboljši formi, z največjo in nedotaknjeno zapuščino, ki nima primerjave nikjer. None above – none equal, če si sposodim izjavo od Mayhem.

Naj počivajo v miru!

Tukaj lahko preberete intervju, ki sem ga leta 2005 prek telefona opravil s kitaristom Gavinom Wardom ob izidu albuma Those Once Loyal – klik.

twitter facebook