recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

članek

20. 8. 2012  Kdaj in kako je metal postal trend 
V zvrsti glasbe, katere temeljna pečata sta invididualizem ter razlikovanje od večinske populacije, se je torej zgodilo, da je velik del fanov po podobi enak ostalim, po obnašanju pa vsaj toliko spran kot velik delež prebivalstva.

Prolegomenon

Verjetno ne potrebujete mene, da vam kot bralcem z dokazi dopovedujem, točno koliko in kako je današnji svet v kurcu. Za to obstajajo TV, tisk ipd., nenazadnje pa je vse to skupaj, namreč da bralec tako misli, samo predpostavka - vsak ima pravico do svojega pogleda na svet, moje mesto tu pa je vse prej, kot nekoga prepričati drugače. Mimo tega izrazito praznega občega nihilizma pa le ne gre, vsaj priznati si je treba, da sta največja skupna imenovalca večinske populacije vera v nič ter apatija. Dandanes je pogosto iskati moč v številkah ali pa se zatekati k dekadentnemu životarjenju, ker jebiga, ''nikoli ne veš kaj bo jutri''. Naloga tega članka je glasno razmišljati o tem, kako se vse to poveže in odrazi v večinskem delu metalske subkulture, gotovo pa se vmes prikrade kaka kritika z moje strani, saj stremeti k popolni objektivnosti pri takšnem razmišljanju ni najbolj smiselno. Za konec pa še to, da v članku jasno delujem na podlagi poslploševanj; v metal glasbi je toliko podzvrsti in podskupin oboževalcev, da bi bilo v smiselno dolgem članku nemogoče povzeti vse, zato podajam zgolj splošne opazke, ki sem jih opazil pri velikem delu poslušalcev metala, sploh bolj priljubljenih zvrsti in izvajalcev.

Kot je vsakdo, ki me je že bral v preteklosti gotovo opazil, pogosto začenjam s primerjavo med sedanjostjo in sedemdesetimi oz. osemdesetimi, ko je metal glasba šele začenjala dobivati svojo izvorno podobo. Sklep, da bo tudi tokrat tako, je povsem pravilen, z izjemo, da bom tokrat zakopal še malce globlje. Tokrat se ne spominjam zgodnjega dooma ali black metala, pač pa herojev hard rock in heavy metal glasbe kova Led Zep, Purple, Sabbath itd., skupin, ki so celo marsikateremu od naših staršev predstavljale velike vzornike. Jasno, da zaradi glasbe, a je nemogoče zanikati, da je takratnja rock 'n' roll persona bila hudo drugačna od današnje; Page, Iommi, Plant, Gillan, Osbourne, Hendrix, Alice Cooper, vsi so bili ''larger than life'', k čemur je pripomoglo morje najstniške domišljije s strani obeh spolov. Količine seksa in opojnih snovi v njihovih krogih so bile mitične, turnejsko življenje se je torej zdelo sanjsko, o ''delu in rutini'' pa bolj ali manj ne duha ne sluha. Ta podoba stereotipnega rock glasbenika se je hudo razblinila v devetdesetih, saj so se po ekscesnih osemdesetih pojavili številni trendi, ki so temu preprosto kontrirali, kasneje pa se je slika rock 'n' roll heroja razlezla v vse možne smeri, brez ene same nadpomenke, ki bi lahko veljala za večje število izvajalcev.

Vsaj takšna je bila javna podoba, bolj zanimivo pa je dejstvo, da je pojem subkulture množicam približeval ta način življenja že od samega začetka, pa naj bo to skozi greaserje ali hippieje. Višek tega je metalska subkultura. NWOBHM ter thrash sta ponosno prevzela ulični pristop punk glasbe ter svojim oboževalcem ponudila podobo ter življenjski slog, ki sta bila mnogo bolj oprijemljiva. Praktična oblačila so se počasi prikradla med metalske množice kot glavni modni izdelki in nadomestila številne kose, ki množicam niso bili ravno najbolj dostopni (v svetlečih platformah in srajici, ki odkriva polno slavo ljubavnega tepiha, je pač malo težje iti v šolo ali pa po kruh v trgovino), podobno kot se je metal upiral pocukranim zvokom in šminkerski dekadentnosti glama, disco oz. pop glasbe ter marsičesa drugega.

Tudi k življenjskemu slogu se je splošno gledano pristopalo drugače. Bendi, kot so bili Metallica, Slayer, Dark Angel ali Vio-lence, niso bili vikendaški bojevniki, podobno kot je veljalo za njihove oboževalce. V glasbo je bilo potrebno vložiti trud, saj je bila mnogo manj dostopna. Kdor je plačal petnajst dolarjev za LP-jko, si je ni zavrtel le enkrat, podobno kot se mu za ''petek zvečer'' ni bilo potrebno oblačiti drugače. Black metal je to potisnil do skrajnosti, saj je vse, od podobe do glasbe, obravnaval kot obsesijo.

Kar pa samo po sebi metal glasbe ni rešilo pred največjim zatonom priljubljenosti, ki ga je kdajkoli doživela. Sprane različice in hibridi so prevladovali kot glavna podoba hard rocka, v zgodnjih 2000-ih pa je metal nujno potreboval injekcijo priljubljenosti, če je želel preživeti v očeh javnosti (torej, roko na srce, finančno). Založbe, kot je Nuclear Blast, so začele s senzacionalizacijo in iskale novo bazo oboževalcev - tisti stari so v velikem številu izpuhteli s scene ali pa se držali starih idolov. Upoštevajoč računalnike, prihajajoče krize in resničnost številnih konfliktov prejšnjega stoletja, ki se je počasi vsidrala med ljudi, je varno trditi, da metalove stare vrednote (kot npr. ponos in solidarnost med poslušalci ter glasbeniki ali pa dobra, stara metalska vztrajnost) niso bile dovolj. Ker je zvrst potrebovala nove fane, je bilo treba ciljati povsod in ne samo na dotedanji metalski standard mestnega, delavskega ozadja, to pa je pomenilo, da je starim vrednotam bilo treba pridružiti nekaj novega, nekaj, kar je imelo moč pritegniti množice, ki jih je leto 2000 in prihajajoče desetletje še bolj kot kdajkoli spralo.

Nastala mešanica je bila torej primerno močna: ulični ''kul faktor'' metala združen skupaj s pravljičnim cukrom mainstream zvrsti, oboje pa še malo potencirano. Kvazi mistika skupin, kot so Nightwish ali pa Children of Bodom je zvrsti na hiter, posiljen način vrnila elan rockerskih idolov preteklega stoletja s tem, da jim je ustvarila prepoznavno podobo, ki pa je za razliko od arenskih rock herojev bila precej bolj dostopna (v platformicah ne gre, bulerji in vojaške hlače pa so ravno dovolj uporniški, da dvignejo kako obrv, ampak so še vedno družbeno sprejemljivi). Downloadanje gre roko v roko z glasbo, ki je zaradi spevnih klaviaturskih vložkov, preprostih melodij in kristalno čiste produkcije lahko prebavljiva, festivali, ki vsiljujejo takšno ''metal'' glasbo pa so ''sex, drugs and rock 'n' roll'' način življenja približali množicam.

In končni rezultat? Tisto, kar je bilo prej najbolj privlačno in težko dostopno, torej glasba, je sedaj poceni (ne zgolj po ceni poceni, ampak tudi po kakovosti). Kar je prej bilo sekundarno, marsikateremu weekend metalcu pomeni odklop od realnosti, ki ni stalno rožnata, oz. je s pomočjo medijev celo predstavljena kot strašljiva. Divji attitude, ki je v preteklosti pomenil državnega sovražnika no. 1, je sedaj celo spodbujen s strani raznih korporacij, ki na račun tega rekordno služijo, pa naj bodo to velikanske koncertne agencije oz. še večje založbe, ali pa vseobsegajoči tobačna in alkoholna industrija. Ko ti služba, šola, dolgovi, denarna kriza v državi, nacionalistični, verski in medijski pritiski dihajo za ovratnik, je preprosto lažje poseči po instantnih rešitvah kot pa brskati malo globlje.

V zvrsti glasbe ter zraven spadajoči subkulturi, katere temeljna pečata sta invididualizem ter razlikovanje od večinske populacije, se je torej zgodilo, da je velik del fanov po podobi enak ostalim, po obnašanju pa vsaj toliko spran kot velik delež prebivalstva. Ampak sej' kul, ker smo vsi metalci, mormo držat skup pa vztrajat pa to. Kljub morebitnim rezkim, ironičnim delom članka (svojega osebnega mnenja navsezadnje le nisem tako dobro skril, upam pa, da vsaj ni bilo pridige), pa vseeno ne bom podal končne sodbe na vrstnike, s katerimi si delim to (pre)obširno glasbeno zvrst, a bi za konec le opozoril, da poleg jeznih vikingov, finskih vilincev in ameriških metroseksualcev v metal glasbi obstaja še marsikaj, čeprav po številu poslušalcev ni večinsko reprezentirano. Eno le lahko brez strahu o pridiganju trdim, in to je, da se vsi vsaj na papirju strinjamo, da ''point'' te glasbe ni v brezpogojnem strinjanju z večino... se mi zdi?

twitter facebook