recenzije

Lacuna Coil

black anima

Enthroned

cold black suns

Hammerfall

dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

članek

11. 8. 2014  Heavy metal in glasbena inspiracija 
Gre za nekaj, kar je čisto enostavno določiti, gre za skladbe, ki imajo posebno izbiro tonov, ki ustrezajo glasbenikovem stanju in se tako povežejo s poslušalcem.

Ker smo z bendom trenutno v fazi pisanja nove plošče, zadnje čase precej razmišljam o tem, kakšna pravzaprav je "dobra" glasba. Istočasno tudi premišljujem o tem, kako se občasno dogaja, da te določena stara plošča ne navduši več do te mere kot v preteklosti, saj nikakor nočem, da bi se komu to zgodilo z mojimi izdelki, se razume.
Osebno me je to doletelo pri albumu No More Color švicarskih Coroner. Slogu nisem mogel zameriti, ker mi skokovit thrash metal ponavadi še kako ustreza (če mi ne bi, ne bi igral v takem bendu), tudi toni "klapajo" v komadih, torej glasba ni nujno nerodno spisana... Zvok sicer ni nevemkaj, ampak po tej logiki ne bi zmogel poslušati polovice black metala, ki mi najbolj možno trga. Zakaj mi torej No More Color ni posebno všeč? Je to v povezavi s tem, kakšna glasba je po mojem dobra, ali so pač čisto po nesreči nekako usrali ploščo (za moje pojme, razumem, da jo marsikdo ima za klasiko)?

Po razmisleku sem ugotovil, da No More Color nenazadnje res nudi odgovor na vprašanje, kaj iščem v glasbi, ker ravno tega nima v izobilju. Glasbo vse manj gledam z vidika kriterijev, kot so popolna izvedba ali pa kaj takega, pač pa v njej iščem določeno zvrst zanosa, elana, ki moje najljubše glasbenike loči od ostalih. Istočasno pa mi je to odgovorilo na vprašanje zunanjih dejavnikov, ki vplivajo na glasbenike: Zakaj so zgodnji albumi določenega benda ali celo zvrsti glasbe pogosto najboljši? In zakaj so ravno ti iznajditelji slogov in glasbeni prvaki slučajno taki ekscentriki?

Zadeva je enostavna. Ko človek naleti na nekaj novega, do tedaj neznanega, je gotovo vzhičen. To v skladju z drugimi faktorji, kot so goreča prepričanja, mladostniški hormoni, izobčenost itd. pogosto vodi do določenega afekta, kateremu pri ustvarjalnih ljudeh rečemo navdih, s tujko inspiracija. In ravno ta mešanica spodbudi nastanek glasbe, katera se na poslušalca pogosto najbolj vtisne.

Velja obče prepričanje, da to izvedbo legendarnih skladb ali plošč naredi sveto, nedotakljivo. A če vprašate mene, je popolnoma nasprotno. Ta zanos, ki je v glasbi zaradi skladateljevega navdiha, ni nekaj nepojasnljivega. Pravzaprav to glasbi da ponovljivost; skladbe, kot so Battery, South of Heaven ali Zombie Ritual so dokaz tega, saj v živo še vedno navdušujejo množice, ki zaradi samega elana originalne kompozicije na koncertu celo spregledajo šibko izvedbo. Osebno to čutim tudi pri manj znanih skladbah, pa naj bo to Leper Messiah, Spill the Blood ali pa Bite the Pain.

Ne gre torej zgolj za neko magično točko v času, ko se glasbeniku "po božji volji" posreči, niti ni samo stvar izvedbe. Stvar je v sami izbiri tonov, ko telo in um delujeta v tem intenzivnem stanju ustvarjanja - takrat ne gre več za tone, ki samo "pašejo skupaj", pač pa za tiste, ki jih je glasbenik najbolj želel slišati v svojem vzhičenem stanju. Prav zaradi tega se lahko podobno navdušenje prenese na poslušalca.

Zato tudi gre za fenomen, ki je ponovljiv, a se ga hkrati ne da kopirati. Tako Master of Puppets ni recept, da bo kup poltonov na kitari naredil dober rif, kaj šele, da bi ponavljanje za Piggyjevim igranjem v Voivod pomenilo dobro glasbo, da ne omenim gore stoner bendov, ki mislijo da so 5% toliko kul kot Black Sabbath, ker kadijo mamile in igrajo distorzirane blues rife.

Gre torej za nekaj, kar je čisto enostavno določiti, gre za skladbe, ki imajo posebno izbiro tonov, ki ustrezajo glasbenikovem stanju in se tako povežejo s poslušalcem. Niso nadnaravne. Ni pomembno, ali so inovativne ali ne. Glavno je, da toni v poslušalcu vzbudijo podoben afekt, kot so ga v skladatelju. In ravno to loči Darkthrone od njihovih klonov, zaradi tega komad Exodus zveni bolje z vokalnimi ne-linijami Paula Baloffa kot pa Roba Dukesa. Ob poslušanju solo sekcije pesmi Tombeau ameriških Hate Eternal me je presunilo, zakaj je to edina skladba dotičnega benda, ki mi je všeč. S tem, da jo je napisal preminulemu prijatelju in so-članu Jaredu Andersonu v čast, je Erik Rutan dosegel stanje navdiha in ustvaril nekaj sublimnega, medtem ko tega zanosa v njegovih ostalih skladbah ne čutim.

V idealnem svetu to tudi določi privržence glasbe in kulture, ki jo obkroža. Tisti, ki se prepustijo temu, da se najdejo v glasbi, se v svojem glasbenem in (sub)kulturnem okolju počutijo normalno, saj se skupaj z ostalimi identificirajo v tistih skladbah, katere njim najbolj spregovorijo. To, da je v naši glasbeni sferi toliko navidez karbonskih klonov ljudi, je dokaz, da temu v resnici ni tako in da se marsikdo na silo prilagaja, bodisi iz dolgčasa, zaradi občutka pripadnosti določeni subkulturi ali kakršnihkoli drugih motenj in pomanjkanj.

Na kratko, bilo bi dobro, ko bi se manj ljudi oziralo na to, katera zvrst je napopana na določen bend in glasbo izbiralo na podlagi tega. Pa tudi, če bi bilo manj pritožb glede površinskih malenkosti, kot je produkcija, ker le-ta odličnega albuma pač ne more uničiti... Ravno tako zadnje čase slišim preveč poslušalcev, ki naštevajo taktovske načine in ugibajo, na koliko je bil obrnjen knof za distorzijo. Pustite te tehnikalije producentom, izvajalcem, novinarjem itn. Glasba je tu za poslušanje, in svet bi bil dosti lepši, če bi vsak poslušal, kar ga inspirira oz. mu po domače zatrga in ne zgolj to, kar se od njega pričakuje. Koliko odlične glasbe še velja spustiti, ker je "zame preveč prog" ali ima "preslabo produkcijo za death metal", in koliko sublimnih pesmi nam v resnici uide na podlagi omejenosti in površinskosti?

twitter facebook