recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

članek

24. 1. 2012  Gobe in pomeni, ki pomenijo zaradi odsotnosti pomena 
Lake of Tears – Pregled diskografije in kratka analiza.

Incipit

Namen pričujočega besedila nekako uhaja tudi njegovemu avtorju. Prvotna želja, da bi ta spregledan bend preprosto opisal in mogoče celo delno analiziral nekatere njegove aspekte, je že pred časom naletela na slepo ulico. Tekst pred vami se je ponovno pričel premikati z adaptacijo strukture nekaterih retrospektivnih člankov v reviji Metal Hammer. Tako bom v pričujočem članku najprej ponudil nekaj osnovnih informacij o bendu, nato pa po kronološkem zaporedju opisal in analiziral posamezne Lake of Tears albume; ob tem pa bom vseskozi upal, da bo vse skupaj imelo poleg faktografskega še kakšen drug smisel, in če bo na podlagi tega članka ena sama oseba prek glasbe in podobja Lake of Tears spoznala kaj novega o sebi (in o pomenih, ki jo v vsej svoji samoumevnosti obkrožajo), bo moje poslanstvo več kot opravljeno.

 

Uvod

V (moji) hipotetični antologiji najbolj spregledanih metal bendov bi eno obsežno poglavje nedvomno posvetil švedskim Lake of Tears. Razlogi za to bodo – upam – postali očitni tekom besedila, ta uvod pa naj služi predobčitvi nekaterih osnovnih dejstev.

Gre skratka za bend, ki je nastal leta 1992, njegovo jedro pa že od začetka tvorijo Daniel Brennare (gonilna sila, vokali in kitare), Mikael Larsson (bas) in Johan Oudhuis (bobni). Prvi album je izšel leta 1994 in do začasne razpustitve zasedbe leta 2000 so Lake of Tears izdali še tri studijske izdelke, nato pa po ponovni združitvi leta 2003 (v bolj ali manj rednih časovnih intervalih) še nadaljnje tri. Med mirovanjem zasedbe so – bojda, da bi izpolnili pogodbene obveznosti do založbe – izdali še nenavaden album The Neonai, ki bi ga večina fenov verjetno najraje pozabila.

Bend je od prvenca Greater Art iz leta 1994 pa do albuma The Neonai (2004) dobesedno ždel na založbi Black Mark, katere prioriteta je vedno bila skrbeti za zapuščino (no, leta 1994 ni šlo za zapuščino, temveč za živo sedanjost, a pustimo to) kultnega black metal benda Bathory. V luči tega dejstva pa je – menim – povsem logično sklepati, da založba ni naredila dovolj za ta izjemno žanrsko raznolik bend. Ko so Lake of Tears leta 2003 (oziroma ob ponovni združitvi) zapustili Black Mark, je žal bila škoda v večji meri že narejena: ostajajo srednje do slabo poznan bend (sam sem v življenju srečal tri ljudi, ki ga poznajo bolj kot le po imenu), ki se ga tretira kot nekakšnega gothic metal endemita iz druge polovice devetdesetih. Resnica je seveda popolnoma drugačna.

 

Žanr

Zanimiva – in, kot se bo izkazalo, ključna – je tudi žanrska opredelitev Lake of Tears: je namreč nemogoča. Čeprav je bend začel v doom in malenkostno tudi v death metal vodah (Lake of Tears so nastali na pogorišču nekega neimenovanega death metal benda), so mediji in distributerji pozneje v njih videli vse od doom, pa prek gothic in progressive metala. Vendar pa takšne opredelitve ne morejo držati vode v sliki, ki je večja od enega posameznega albuma (če sploh). V vso to že tako dovolj zmedeno žanrsko kolobocijo bi lahko mirne vesti dodali še mestoma precej očitno strukturno imitiranje pop glasbe, pa očitno naslanjanje na folk rock zapuščino; da ob vsem skupaj ne omenjam odkritih vplivov Pink Floyd, kaj šele dejstva, da se bend na zadnjem albumu Illwill močno spogleduje s punkom in (sicer zelo melodičnim) black metalom. Iz vseh teh razlogov bomo Lake of Tears obravnavali kot nad-žanrsko entiteto in jo kot takšno (z delno izjemo prvenca Greater Art) tudi predstavljali ter analizirali.

 

Opus

Greater Art je tipičen primerek skromnega prvenca. Lake of Tears tu niso ekspreimentirali z žanri: album je precej trdno zakoličen v sferi doom metala in je kot tak anomalija v opusu tega benda. Riffi so mastni in udarni, hkrati pa za doom metal pogosto kar preveč živahni (Under the Crescent, As Daylight Yields), slišati je moč tudi vplive prvega vala black metala (Celtic Frost in Bathory bosta dobro služila kot referenca). Bojda je Daniel Brennare prevzel vokale, ker bend v svoji zgodnji fazi ni mogel najti vokalista, in čeprav je tekom let z delom na glasu in tehniki uspel doseči povsem unikaten in prepoznaven glas, nam česa takšnega na Greater Art žal ni bilo dano slišati. Vokali bolj kot na karkoli drugega spominjajo na zelo glasen govor človeka z resnim vnetjem grla (ki je po možnosti še kronični kadilec). Očitno zgledovanje po stilu Toma G. Warriorja iz Celtic Frost pa – glede na to, kako šibak je bil na tej točki Danielov vokal – izpade raje parodija, kot pa karkoli drugega. Greater Art je kljub temu sorazmerno zanimiv izdelek svojega žanra, ki pa ne ponuja kakšnega posebnega užitka, niti izziva. Za kaj od tega se je treba pomaknili eno leto naprej...

...in pod drobnogled vzeti album Headstones. Tu so Lake of Tears doom metal že začeli kombinirati z drugimi žanri, Danielov vokal kaže velik napredek in (kar je še pomembneje) samozavest, bend pa se je tudi znebil black metalskih elementov in se je raje odprl vplivanju folk rocka. Na albumu je že prisotna tipična Lake of Tears raznolikost skladb, kakršno lahko pozneje najdemo v skoraj vseh njihovih studijskih izdelkih: nekaj udarnih metalskih komadov (A Foreign Road, Burn Fire Burn), nekaj neverjetno preprostih, a hiper melodičnih 'sing along' skladb (Dreamdemons, Sweetwater), kakšen instrumentalni intermezzo in obvezna balada (Headstones). Bend je na tem albumu očitno spoznal, da je njegov izraz najmočnejši ravno takrat, ko je tudi najpreprostejši – formula, katere načeloma (in vsaj ne za dolgo) niso zapustili vse do danes. Besedila so mogoče včasih res nekoliko smešna, in način, kako Daniel odpoje določene dele, tudi lahko zaviha kakšno ustnico navzgor, ampak vsa glasba je narejena s takšno ljubeznijo in očitno sproščenostjo, da človek enostavno spregleda kakšne spodrsljaje. Bend se je skratka v roku enega leta prenehal jemati 110% resno – in zaživel. Pa vendar niti Headstones niso tisto središčno delo kakšne zasedbe, tisti izdelek, ki ne le nakaže pot, ampak jo tudi že hodi.

To se je zgodilo na leta 1997 izdanem albumu A Crimson Cosmos, ki je po mnenju mnogih (vključno s piscem teh vrstic) absolutni glasbeni vrhunec Lake of Tears. Band se je na tem albumu oddaljil nizkotnoskim, mastnim in počasnim riffom s prvih dveh albumov ter postavil v ospredje groove in bas. Glavni pečat na albumu pusti nenavadna komunikacija raznovrstnih glasbenih žanrov, katera pa nikdar ne izpade eksperimentalno ali 'progresivno'. Prej ravno nasprotno – regresivno. Lake of Tears so na tem albumu kombinirali elemente doom metala z vsem, kar jim je prišlo pod roke. Tako lahko opazujemo komunikacijo s folk rockom šestdesetih, gothic rockom, psihedelijo itd. Najbolj zanimiva pa sta dva komada, ki se čutita kot bi se Lake of Tears odtrgali od (iz) samih sebe in se nato vrnili vase skozi nek drug, popolnoma tuj glasbeni medij: govorim o skladbah When My Sun Comes Down ter A Crimson Cosmos, ki zvenita kot... No, predstavljajte si kak terasni bend, ki pod vplivom norih gob (uspešno) igra doom metal. Oziroma to, kar domneva, da bi doom metal naj bil. Je že res, da bi na večino skladb iz te nad-žanrske mojstrovine človek veliko lažje plesal, kot pa počel karkoli bolj tradicionalno metalskega, a dejstvo je, da so Lake of Tears s tem izdelkom odpluli na povsem samosvojo pot, na kateri še petnajst let pozneje nimajo pravega tekmeca. Od te točke dalje pa so na tem zadetem potovanju (ironično skladno z naslovnico albuma A Crimson Cosmos) v najboljši maniri dobrih in slabih tripov nihali iz žanra v žanr in iz enega zanosa v drugega.

Že naslednja stopnja v evoluciji Lake of Tears se je čutila (in se kot takšna čuti še dandanes) kot nekolikšno nazadovanje. Forever Autumn (1999) je sicer obdržal močno prisotnost basa iz A Crimson Cosmos, ampak obenem tudi uvedel cel album prevevajoč melanholičen pathos (več akustičnih kitar, počasnih baladnih solaž, pa uporaba godal in nežnih klaviatur v ozadju), kar izdelku vsili – v primerjavi s predhodnikom – nekam neprijetno monolitski občutek. Prvine dooma se tu mešajo z očitnim vplivom Pink Floydov, celotna izkušnja pa je tako otožna in dremava, da ni čudno, da se je od tega trenutka dalje Lake of Tears načeloma kategoriziralo kot gothic metal bend, čeprav so v tej fazi Lake of Tears bili bližje Pink Floydom in folk rocku, kot pa konec devetdesetih popularnemu valu gothic metalskega teatra o večnih vampirskih ljubeznih, gradovih ponoči in zlomljenih srcih. Toda ne glede na to monolitskost je Forever Autumn še vedno izjemen album: To Blossom Blue je na primer verjetno ena izmed najbolj srce parajočih skladb Lake of Tears opusa, Hold on Tight ter Demon You/Lilly Anne pa bi z lahkoto bili na A Chrimson Cosmos (in nihče ne bi ničesar posumil); žal pa je celoten koncept preprosto preveč enoznačen, da bi se ta album lahko meril z nekaterimi drugimi mojstrovinami benda. Dober album za deževne jesenske dni, ki obenem na sebi nosi tudi znake pomladi.

Nato pa je bend razpadel in na hitro izdal The Neonai (2002). Medtem ko so določeni aspekti albuma kazali na to, da so se Lake of Tears vrnili k pristopu, kakršnega so ubrali na A Crimson Cosmos (v prvi vrsti je na to kazala kar pisana naslovnica), je kaj kmalu postalo očitno, da nekaj ni v redu. Močnim basom in groovy riffom navkljub je albumu manjkalo prave in sebi lastne duše: v večini primerov je namreč izpadel kot prazna forma brez prave substance, temu pa je še dodatno botrovalo tudi dejstvo, da gre za žanrsko najmanj drzen Lake of Tears izdelek (seveda izključujoč prvenec), ki za svojo spevnostjo ne vzbuja kakšnih posebnih občutij, niti ne vzbuja pozornosti s kakšnimi posrečenimi križanji žanrov. The Neonai je tako znotraj Lake of Tears opusa nekakšna t.i. 'divja karta': nekaterim je všeč, drugi si želijo, da bend albuma ne bi nikoli posnel. Žal pa album pod črto enostavno ne ponuja ne živahne energije, niti zamaknjene melanholije, kaj šele žanrske in/ali emocionalne večplastnosti. Priča smo torej precej žalostni odsotnosti vseh tistih polnih in zanimivih elementov, za katere so se poslušalci na tej točki v obstanku Lake of Tears že večkrat lahko prepričali, da jih Daniel Brennare in druščina brez dvoma lahko kanalizirajo. Občasno.

Na Black Brick Road (2004) se je band (tako ali drugače) ponovno našel. In sicer (spet) s pomočjo tehnik, zvokov in pristopov, ki jih drugače poznamo iz pop vod. Kar je bil na A Crimson Cosmos bas žalostnih pop balad (ok, verjetno hočete primer; pomislite recimo na California Blue Roya Orbisona), je na Black Brick Road synth modernih diskotek. Nenavadno in nepričakovano? Da. Ampak je delovalo. Band je v svoj izraz z neverjetno gibkostjo in milino asimiliral moderne klaviature, kar je botrovalo popolnoma novi atmosferi, ki je bila po dolgem času spet podobna tisti iz A Crimson Cosmos: atmosfera, ki povsem lahkotno in sproščeno prehaja med tako melanholično in pomensko polno (imenujmo jo kar apolinična), kot izjemno živahno (groovy) in absurdno (imenujmo jo dionizična) sfero. Gre namreč za dve pregovorni plati istega kovanca; prav to pa je bil problem s Forever Autumn in The Neonai: oba albuma sta namreč silila preveč v eno smer in zanemarjala drugo. Skladbe, kot so Dystopia, The Organ, A Trip With the Moon ter Sister Sinister, so pravzaprav že 'radio friendly' (sploh, ko v obzir vzamemo gostujoče ženske vokale, ki glede na slog prihajajo v paketu z že omenjeno disko elektroniko), vendar se, ko z njih odmislimo moderno šminko, pravzaprav po ničemer (ne glasbeno, ne tematsko) ne razlikujejo od večine Lake of Tears opusa. Tematsko so v ospredju spet gobe, dež, luna (oziroma lune), čudni, tuji gozdovi ponoči, čudni in še bolj tuji ljudje podnevi, bolečina odtegnitvenih kriz in tripanje. Ne manjka pa niti obvezna kvazi-romantična in (niti ne kvazi-) srce parajoča balada: Rainy Day Away; lepa skladba o ljubezni in drogah:

Come let's dream some, come take a ride in my dream machine
Let's make a funny one, let's take a ride in my dream machine
And when the dream is done, it's time to have another one

Leta 2007, ko je izšel Moons and Mushrooms, so mediji in založbe Lake of Tears proglasili kot progresiven bend. Verjetno so ob žanrski nestabilnosti teh Švedov dokončno obupali in jih enostavno pahnili v kotel progresive, v katerem nad-žanskri bendi plavajo skupaj s skupinami posameznikov, ki obvladajo svoje instrumente, a ne znajo napisati komada. Moons and Mushrooms skratka odlično obvladuje za Lake od Tears še kako potrebno ravnovesje med apoliničnim in dionizičnim, kar pa je v bistvu razvidno že z naslovnice, ki prikazuje na polju ogromnih gob stoječega astronavta. Verjetno ni treba posebej omenjati, da gre za najbolj zatripan album v karieri Lake of Tears. Na pričujočem albumu je bend omejil uporabo klaviatur, vsaj v tistem ultra modernem smislu, kakršnih se je ekscesno posluževal na predhodniku in jih nadomestil z bolj subtilnimi prijemi (ki na dolgi rok v nasprotju z Black Brick Road naredijo Moons and Mushrooms veliko bolj poslušljiv in zobu časa upirajoč se album) in zvoki (na primer v Waiting Counting ter Planet of the Penguins). Moons and Mushrooms prevevata svežina in izvirnost, kakršne Lake of Tears niso pokazali vse od takrat že deset let starega albuma A Crimson Cosmos, in čeprav albuma sicer bivata na različnih planetih, si delita osnovni modus: gre za nad-žanrsko, a struktuno gledano izjemno preprosto glasbo, ki pa nekako deluje in je obenem zelo močan trip. Ponoči, pod milim nebom. Naj kot primer navedem kar prve vrstice skladbe Last Pruple Sky:

I like to watch things
like to watch things grow
and to take things slow

I like to take them in
with the starlight
and the moon on a cold night

Pa obvezna balada? Oh, seveda; in to kakšna! Like a Leaf je zasanjan komad o drogi in ljubezni, ki je trganju srca navkljub tako pofukano lep, mil, bel, miren, nedolžen in čist, da v poslušalcu pusti tisto nejasno občutenje neke prav posebne bolečine; bolečine, ki pravi, da je življenje navsezadnje in vsemu sranju navkljub vendarle – in predvsem – izjemno lepo.

Leta 2011 izdani Illwill je spet tipičen Lake of Tears dis-kurz (ali, če vam je lažje, iz-let). Poizkusili so nekaj povsem drugačnega in pri tem v večji meri uspeli. V določeni pa žal tudi ne. Album s precej morbidno in za svoje lastno dobro preveč monolitsko naslovnico je verjetno prva res avtobiografska izdaja benda. Daniel Brennare je namreč med izdajama Moons And Mushrooms ter Illwill zbolel za obliko levkemije, bolezen pa je pustila močan pečat na glasbeni izdaji v obravnavi: bend namreč prvič v svoji osemnajstletni karieri zveni res jezno. Tako skladbe, kot so The Hating, Floating in Darkness ter (sploh) Midnight Madness, že resno flirtajo z black metalom (modernim in/ali melodičnim black metalom, naj opozorim – da ne bo kdo v njem slučajno iskal Quorthona), kratki Out of Control ter Parasites pa s punkom. Klaviature so se (razen redkih izjem) dokončno poslovile, prav tako pa je neznano kam izginil tudi za Lake of Tears sicer značilni folk rokerski in/ali terasni bas. Illwill je navkljub nekaterim hiper melodičnim skladbam (to pa v najboljši maniri benda, ki je vedno zvenel najbolje tedaj in tam, ko in kjer je najmanj kompliciral (in po možnosti prevzel strukturo skladbe kar iz kakšne radijske popevke)) primarno album, ki ga nepovratno zaznamuje neosredotočena agresija. Agresija, ki je ne zanika ne spevnost naslovnega komada, niti lepa balada House of the Setting Sun. Black metal, kakršnega mestoma poizkušajo igrati Lake of Tears, je sicer zanimiv, a ima za poslušalca, ki mu ta žanr ni neznanka, tako kratko razpolovno dobo, da je ta dis-kurz včasih že prav boleče poslušati. Illwill je tako pustil mešane občutke (ter odzive poslušalcev in kritikov) in predstavlja še eno anomalijo v opusu Lake of Tears. Žal je pač izšel za brezčasno mojstrovino, zaradi katere so se pričakovanja dvigala v nebo, to pa je pravzaprav isto, kar se je desetletje nazaj zgodilo s Forever Autumn, le da je ta jesenski in melanholičen, Illwil pa zimski in agresiven:

Time is standing still but life is fading fast
Am I still here dreaming or am I dead at last

Can't wake, I hang for my mistakes
Cold fact, my life will always be black
Dead race, a bitter place, cold,
Black, fucked!

Dobra balada, dober groove, zanimivo koketiranje s punkom, pa precej neposrečeno spogledovanje z black metalom.

 

Pravljice, gobe in pomeni

"Tedaj se dvignejo veliki kamni,
na tenkih nogah hodijo okrog,
kakor orjaški sivi pajki,
in grizejo mehke obraze gob."

            – Gregor Strniša

Tematski in motivni svet Lake of Tears je nenavadno kompleksen. Besedilom namreč z uporabo iste motivike nekako uspe ambivalentno obravnavati tako povsem prezimljene, kot tudi domišljijske teme. Najboljši primer slednjih bi bil kar album The Neonai, ki mestoma že meji na pravljico. Njegovo popolno (htonično) nasprotje pa bi seveda bil album Illwill, v katerem tisti fantazijski svet vpričo sivine mest, bolezni, sovraštva in smrti že skoraj popolnoma izgine (oziroma v pathosu Illwill: crkne). To sobivanje svetov je mogoče še najbolje razvidno in opisano v kratki neo-folk skladbi Lady Rosenred iz A Crimson Cosmos:

There's a faerie in my head
and I call her Lady Rosenred
why she came there I don't know no I don't know

We wander worlds sometimes
green forests, stars and stories
a secret time under three moons

We walk the clouds at times
and ride on dragon faeries
a drink with friends under three moons

Eden izmed vseskozi ponavljajočih se motivov so seveda gobe. Človek takoj pomisli na nore gobe in avtobiografsko popisovanje uživanja le teh, ampak nekako se zdi, da v tem primeru to ne more držati, ker – priznajmo si – ne glede na to, kako se (mogoče) trudimo, člani Lake of Tears enostavno ne izgledajo kot neki zagrizeni uživalci psihoaktivnih snovi. Verjetno gre pri gobah prej za simbol specifičnega in zamaknjenega (mogoče tudi halucinacijam podvrženega) stanja duha, to pa ne glede na način, kako se ga je doseglo. V tem modusu zamaknjenosti je bend pokazal, da je zmožen sporočati pravzaprav karkoli: od pravljic (Lady Rosenred, album Neonai) in žalostnih ljubezenskih podob (Like a Leaf, Demon You/Lilly Anne, To Blossom Blue), pa od poganskih zgodb, do zatripanih popisov teh zamaknjenih stanj (praktično celotna albuma A Crimson Cosmos ter Moons and Mushrooms, v manjši meri pa tudi Headstones in Black Brick Road). Sploh v slednjih (najmanj prizemljenih) izrazih bend nekako najbolj zaživi, saj se skladno z razkrajanjem avtoritete lirskega jaza nad svetom, ki ga opisuje, razkraja tudi družbeno predpisan pomen podob, ki jih bend izraža. Poslušalec se tako znajde obkrožen s minimalističnimi, a vseeno izjemno močnimi emocionalnimi dražljaji, ki pa jih ne zna povsem umestiti v svoje že obstoječe pomenske sisteme. Pride torej do kratkega stika: vijolična ni več nujno vijolična, vrana ni več nujno samo vrana, itd, podobno pa seveda na človeka vplivajo tudi psihoaktivne droge. Učinek je v vsakem primeru bolj ali manj isti: poslušalec se – dobesedno – znajde v vlogi astronavta z naslovnice Moons and Mushrooms. "Kaj so te gobe?" se sprašuje. "In zakaj so tako velike? Kateri planet je to? Ali pa je to mogoče kakšna luna? Katero sonce vzhaja na obzorju?" Ter najpomembneje: "Kdo je ta astronavt in kako je prišel tja? Oziroma sem." Naš astronavt tako pride do točke, kjer pomen pomeni ravno zaradi odsotnosti konvencionalnega pomena.

Ne vem, kako je z vami, drage bralke in bralci, ampak od Lake of Tears izkustva dalje ne bom nikoli več dojemal podobe (misli, simbola) gobe isto kot poprej. Takšna stanja odmaknjenosti od konvencionalnega pomena človeku pač dovolijo preobraziti se, in obžalovanja vredno bi bilo, da jih ne bi izkoristili. Dobrodošli skratka v puščavi (nad-)resničnega, v kateri mi na misel pridejo besede Arturja Rimbauda: "Jaz sem nekdo drug."

Takšen 'nekdo drug' pa so tudi Lake of Tears kot glasbena entiteta. In to z vsakim albumom posebej.

Avtor:
twitter facebook