recenzije

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

banner
banner

članek

3. 1. 2019  Enajst obrazov Hudiča ali Postopoma vstopati v dekadentni optimizem 
Letos mineva deset let od izdaje studijskega prvenca nizozemske okultne (in zdaj že kultne) rock zasedbe The Devil’s Blood.

Avtor: Davorin Lenko

Letos mineva deset let od izdaje studijskega prvenca nizozemske okultne (in zdaj že kultne) rock zasedbe The Devil’s Blood, ta obletnica pa mi naj služi kot povod za best of tekst, ki sledi.

Bend, ki je obstajal med 2006/07 in 2013, so označevali kot satanistične hipije, čeprav niso bili ne eno ne drugo[1]. Jedro zasedbe sta sestavljala brat in sestra, Farida (vokal) in Selim Lemouchi (kitara); slednji je po treh albumih leta 2013 skupino razpustil in po zelo kratki solo karieri (Selim Lemouchi and His Enemies) leta 2014 storil samomor[2].

Če naredimo hiter pregled teh treh studijskih albumov s poizkusom žanrske umestitve, bi lahko rekli, da je prvi album, The Time of No Time Evermore (2009), hard rock s psihedeličnimi elementi, album (tako kot vznik skupine same) pa je časovno nekako skladen s porastom okultnega rocka, ki je postal popularen konec prvega desetletja tega tisočletja. Naslednji album, The Thousandfold Epicentre (2011), kaže več avtorske note. Album je dlje od rocka, bliže psihedeliji, strukture so kompleksnejše, bend pa tudi seže dlje in globlje. Zanimivo je, da je na tem albumu slišati (gledano predvsem s strani zvoka in melodike) močan vpliv Iron Maiden, ki so, glede na vse, mogoče nekoliko nenavadna referenca. Njihov tretji in zadnji album, III: Tabula Rasa or Death and the Seven Pillars (2013), pa od vsega kaže predvsem samo še vplive depresije in heroina. Pravzaprav niti ne gre za polnopraven album, ampak za demo posnetke, ki sta jih posnela Farida in Selim v njegovem domačem studiu. Album/demo je izjemno težak, kompleksen in surov. V tem pa je seveda tudi njegov čar.

V pričujočem best of seznamu bom, glede na spoznanja in uvide, do katerih sem prišel v svoji desetletje dolgi ljubezni do tega benda (ki je večkrat mejila na obsesijo), predstavil enajst izstopajočih The Devil’s Blood komadov, vendar bom v nasprotju s seznami, ki ponavadi začnejo lahkotno in se prebijajo proti kompleksnosti, ubral ravno nasprotno pot in začel v Breznu ter se pomikal proti Svetlobi. Oziroma: proti dekadentnemu optimizmu.

 

11. White Storm of Teeth (III: Tabula Rasa or Death and the Seven Pillars). Če začnem na koncu, gre pravzaprav za zelo težak začetek. Zbogom heavy metal in rock in pshiedelija … Zbogom bend kot tak. Pozdravljen heroin. Soočenje z Breznom. Za izbrane trenutke kozmične in gnostične ranljivosti. Konec poti. Eden tistih komadov ob katerih človek ne more ostati ravnodušen – pa čeprav ga bo sovražil. Selim tu s ponavljanjem in postopnim tonjenjem v noise, dosega čudeže in ta desetminutni komad, ki pravzaprav sestoji iz samo dveh melodij, kljub temu zgradi monumentalen build up – ki pa pripelje v popolno izničenje na podatomski in (torej?) tudi duhovni ravni. Strašen, strašen komad s strašnimi implikacijami. In hkrati čudovit v svoji strašnosti.

 

10. I Was Promised a Hunt (III: Tabula Rasa or Death and the Seven Pillars). Komad epske dolžine (22 minut), ki nakazuje smer, ki bi jo The Devil’s Blood lahko ubrali – pa je niso. (Pravzaprav ne gre za to, da bi ubrali drugačno smer, ampak prej za to, da niso ubrali nobene smeri več.) Čeprav se je treba zavedati, da I Was Promised a Hunt deluje kot točno to, kar je, torej demo posnetek, komad ponuja kompleksno izkušnjo, ki bi jo mogoče še najlažje opisal kot ’mimohod genialnosti’. Skladba je namreč sestavljena iz nanizanih elementov, ki se ne ponavljajo, tok, flow, ki se s tem ustvari, pa ponuja pravzaprav hrbtenico, edino konstanto komada. Kot bom pisal pozneje pri On The Wings of Gloria, je tudi tu poanta v ’potovanju’, in nekje med heroinsko zamaknjenostjo in psihedeličnim tripom nas Selim nekako uspe prepričati v trenutnost in na neki točki pojmi kot so ’prej’, ’pozneje’, ’koncept’ in ’struktura’ postanejo povsem irelevantni. Ogromen komad, katerega vsak posamezen element bi najbrž lahko razvili v samostojno skladbo. In če to ni dovolj velik dosežek (in to za, poudarjam, demo) za uvrstitev na seznam, potem ne vem, kaj bi to naj bil.

 

9. Everlasting Saturnalia / The Madness Of Serpents (The Thousandfold Epicentre). Najprej tole: »For you I will make a world devoid of love / And I'll make your love to fill the void.« Čeprav bi bila ta verza mogoče že sama po sebi dovolj za uvrstitev na seznam, bom poizkusil bolje. Navedena komada sta praktično nerazdružljiva, zato ju navajam kot eno skladbo. Medtem, ko je prva polovica najbrž najbližje baladi, kar so The Devil’s Blood kadarkoli prišli, je druga spust v temo. Ali celo Brezno samo. Skladbi tako, vsaj na prvi pogled mogoče predstavljata nekakšno alkimistično združenje nasprotij, a ob podrobnejšem vpogledu vendarle ugotovimo, da gre pravzaprav za isto stvar (ali v najslabšem primeru za dve plati istega kovanca). Vsekakor pa imamo tu enega Selimovih vrhuncev, kar se tiče besedil in koncepta, saj na zelo prepričljiv, plastičen in nehermetičen način prevprašuje posameznikovo nedotakljivost tako na fizičnem, kot duhovnem nivoju. In če imamo v Everlastnig Saturnalia skoraj ’romantično’ baladno motiviko in izrazje (»Look me in the face / Who of us is more confused? / Look me in the face / And tell me you don't need being used«) se stvar v The Madness Of Seprents stopnjuje v (dobesedno) pofukano surovost, seksualno norost: »Move to me you fucking whore / Into the madness of serpents.« In vprašanje: je med obema ’pristopoma’ do Drugega res takšna razlika? Ali pa gre samo za tehnikalijo? Kajti končni rezultat je v vsakem primeru enak. Torej: droge, okultizem in spolnost. Za vsakogar. (Žal pa v tem kompletu rada pride tudi depresija.)

 

8. Feverdance (The Thousandfold Epicentre). S petnajstimi minutami dolžine gre za drugi najdaljši The Devil’s Blood komad, ki je, tako Selim v zapisu k albumu, pravzaprav že napol ritual – ali vsaj sredstvo za meditacijo. Deset minut trajajoč build up, ki pa ne rezultira v kaosu ali vsaj orgiji (kot v The Heavens Cry Out for the Devil’s Blood) temveč prej v nečem, kar bom imenoval ’osredotočena svetloba’. Duhovna. Metafizična. Gnostična. Izberite. Ko se val build-upa[3] končno prelomi v ogromno, res ogromno glavno melodijo, je občutek skoraj katarzičen, epski – a to slednje prej na ravni mikro- kot makrokozmosa. Komad je sicer precej nenavaden tudi v tem, da se prične praktično neslišno, glasnost pa se počasi, res počasi viša vse do omenjenega preloma na deseti minuti, ko doseže normalo albuma. Nenavaden pristop[4], ki pa, če pogledamo komad kot celoto, dejansko deluje. To je pač skladba za premislek, pomiritev. Tiste druge, bolj dekadentne, pridejo na vrsto pozneje.

 

7. On The Wings of Gloria (The Thousandfold Epicentre). Tokrat poanta ni v solu, kontekstu ali tekstu – ali celo riffih. Tu je v ospredju struktura. Preplet vokalov in kitar je preprost in progresiven hkrati. To je eden tistih, hm, ’potovalnih’ komadov (s tem namreč mislim, da je komad sam potovanje), ki niti nimajo refrena, izrazitega glavnega motiva ali kakršne koli druge hitro prepoznavne značilnosti. Poanta je namreč pretok. In že od uvodnega verza (»A voice called from beyond the stars«) dalje je očitno, da gre za monumentalno post-rock retro-prog psihedelično[5] mojstrovino, ki se podtalno, komaj zaznavno stopnjuje in stopnjuje in v zadnji četrtini eksplodira v dekadentnem optimizmu (»Build on me your empire of euphoria«), ki bo zaznamoval vrhnja mesta tega seznama.

 

6. She (The Thousandfold Epicentre). Igriv, Iron Maidenski komad o nedoumljivi ljubezni[6] (ki nam jo izkazuje) Lilith. Pri tem in od tega pa The Devil’s Blood, v sicer zanje nekoliko redkejšem trenutku, izžarevajo tudi distanco, celo humor ali pa vsaj (samo)ironijo. Čeprav komad zveni kot nekaj iz Somewhere in Time z ženskimi vokali, besedilom, ki nekam pelje in strukturo, ki je ni napisal devetletnik, vendarle gre za vrhunski prikaz The Devil’s Blood v tem specifičnem kontekstu igrive strasti. Strasti do česa? Do glasbe? Do sebe? Do Drugega? Do Hudiča? Lilith? Česa šestega?

Da.

Ker … No, glejte: ljubezni[7] je res povsem vseeno.

 

5. The Anti-Kosmik Magick (The Time of No Time Evermore) Celostno gledano verjetno največja kitarska mojstrovina The Devil’s Blood. Pol komada trajajoč solo, ki iz nekega razloga spominja na sole z najboljšega momenta Dimmu Borgir, t.j. Spiritual Black Dimensions. Ironija: verjetno najbližje, kar so The Devil’s Blood prišli (melodičnemu) black metalu. Marsikateri drug bend bi na tej točki ostal celo kariero, tu pa ta eksurz deluje sveže in nekam nenavadno optimistično (čeprav so, besedilno gledano, tu že nakazane tendence samoizničitve, ki dokončno pridejo do izraza na White Storm of Teeth). Skladba v tem oziru celo vidno izstopa iz konteksta albuma, tudi zvočno, saj se komad na prvo poslušanje mogoče zdi celo over-produced – toda močno dvomim, da to ni bilo storjeno namensko. Komad je na neki točki dejansko predstavljal vrhunec benda (v smislu prikaza česa je bend sposoben). A ni bil prvi. A The Anti-Kosmik Magick tega (še) ne ve. In gre all in. In dobi. Toda po bitki je lahko biti general.

 

4. The Heavens Cry Out for the Devil’s Blood (live verzija s Fire Burning EP). Sorazmerno povprečen komad je na tej verziji obogaten z pol komada dolgo priredbo The Four Horsemen (Aphrodite’s Child). Vrhunec komada je dobesedno orgaističen in učinkuje ravno zaradi svoje glasbene preprostosti. Gre tudi za enega bolj neobremenjenih The Devil’s Blood komadov, in sicer v smislu, da skladbe, če se naslonim na Crowleyja, ne ’žene želja po rezultatu’. Kar se tiče pristopa, izvedbe in logike v ozadju, je tole čista spontana razuzdanost. Rock’n roll gala event. In da bo jasno: z ’gala’ mislim ’orgija’. Pa čeprav se ta dogaja le v naših glavah. Hudič ve, da smo tam doživeli najboljše.

No … Pravzaprav edine.

 

3. White Faces (Come, Reap EP). Priredba Rokya Ericksona z albuma The Evil One (1981), komad pa zares zaživi šele v izvedbi The Devil’s Blood. Majhen rock biser, ravno dovolj presežen, da je zanimiv in poln, čeprav se mestoma mogoče že nevarno spogleduje z novelty song – predvsem zaradi besedila, ki nima, obče gledano, absolutno nobenega in nikakršnega smisla (Roky je v tistem obdobju bolehal za težko obliko shizofrenije)[8]. Komad kljub temu drži vodo, je markanten, udaren, poln elana za povrh pa še skrivnosten (nihče namreč ne ve o čem govori – in je torej okulten v primarnem smislu besede). White Faces, skladno s kriteriji, ki sem jih zapisal v uvodu, kotiram tako visoko predvsem zaradi njegove dostopnosti, lahkotnosti in preprostosti. Odličen primer, da preproste stvari pogosto tudi najbolje delujejo.

 

2. Voodoo Dust (’live’ verzija z I'll Be Your Ghost singla). The Devil’s Blood v svojem najbolj svobodnem trenutku. Kolikor se mogoče sliši otročje, gre za dejanski primer občutka ne le vere v Hudiča, temveč občutka, da te Hudič tudi osebno ljubi (to bodo najbrž razumeli le redki – Bog jim pomagaj). Eden tistih larger than life komadov, ki za katere si je treba vzeti čas, ki nikdar ne razočarajo in so nekakšna glasbena ekvivalenca Kubrickovi Odiseji 2001. Odličen prikaz logike, da če solo ni dolg več kot šest minut, to sploh ni solo. Poletni (ne sprašujte me zakaj, ne vem), psihedeličen, kitarsko gledano v najboljši tradiciji rocka zatripan komad, ki pa nikdar, niti za trenutek, ne izgubi rdeče niti. Komad o Hudičevi ljubezni do vseh nas vseh tu in zdaj. Komad o pripadnosti, pravzaprav. In ljubezni. In o-moj-bog solo. Solo ob katerem človek posumi, da mogoče res obstaja neka povezava med Hudičem ter glasbeniki in njihovimi dušami. Čeprav je studijska verzija genialna sama po sebi, je ta live (čeprav tehnično mislim, da še vedno studijska) izvedba nenadkriljiva, ravno zaradi – še enkrat povem, potem pa končam – Hudiča in sola.

Ter ta verz: ’Violently awake – we wait.’

Ali s podnapisi: Thy Kingdom Come.

 

1. Christ or Cocaine (live verzija s Fire Burning EP). Kolosalni hard rock riff in dovolj močno strukturiran komad, ki ta riff prenese. Plus eden najboljših solov benda ter preprost, a učinkovit tekst, s katerim se je lahko poistovetiti (teme komada mi glede na naslov najbrž ni treba razlagati). Totalno energičen in vitalen komad, ki bend predstavi v povsem neobremenjeni, osvobojeni luči. Svetloba na koncu tunela. Pa čeprav ta svetloba vodi v vlečenje koke na straniščih. Ne pretiravam, če rečem, da sem pri zdravi pameti in polni zavesti absolutno prepričan, da bi Christ or Cocaine moral biti postavljen ob bok rock hit gigantov v ligi Smoke on the Water. To specifično live verzijo izpostavljam pred studijsko predvsem zaradi dovršenega in izjemnega sola ter Faridinega[9] surovega vokala. In ko zapišem ’surovega’ mislim ’živega’ in ’ženskega’. In ko zapišem ’ženskega’ ne mislim ’lepotica’, temveč ’Zver[10]’. A metaforiko vstran – gre za utrujen (umazane-bose-noge-in-krvava-večerna-obleka utrujen) a kljub temu (ali pa ravno zaradi tega (!)) predan in strasten vokal, ki je daleč od tehnične perfekcije. A deluje. Pa ne ’kljub temu’, temveč ’ravno zato’.

Skratka: kokain, dekadentni optimizem, vera, Pekel in varna stranišča. Vrhunec The Devil’s Blood kariere. Če želite poznati samo en njihov komad – spoznajte tega (in mogoče še Voodoo Dust). Marsikaj v življenju je stvar dogovora, a genialnost tega komada, menim, ni.

 

[1]     Čeprav se zdi, da je tu nujno potrebno razlikovati med Satanom in Hudičem.

[2]     Kakor se naveza okultizma, drog in depresije rada konča.

[3]     Nasploh je pri The Devil’s Blood teh build-upov kar precej, kar bi lahko pripisali bodisi vplivom post rocka, bodisi logiki spolnosti oz. orgazma.

[4]     Lahko pa govorimo tudi o psihološki intrigi, ki mogoče ni tako daleč od najbolj zabavnih trenutkov Type O Negative. Po tej logiki bo poslušalec, ko bo slišal kako tih je začetek, navil glasnost. Kot žaba v počasi segrevajočem se loncu vode, bo le pogojno ugotovil, da se glasnost počasi stabilizira. Ko pride prelom, ga bo ta idealni poslušalec torej poslušal na toliko višji glasnosti. (Kar pa – dalje – spominja na tistega pesnika, ki je zazidal zgornji del vhodnih vrat v njegovo stanovanje in tako od vsakega obiskovalca izsilil priklon.)

[5]     Ja, vem. Ta žanrska umestitev najbrž res nima prav nobenega smisla.

[6]     »And she delight in your confusion / And the contradiction of your heart / She laughs as reason and delusion / Proceed to tear your soul apart.«

[7]     Če sem v uvodu zapisal, da je potrebno razločevati med Satanom in Hudičem, je tu treba poudariti, da na neki točki ’ljubezen’ in ’strast’ oz. ’sla’ postaneta eno in isto in razločevanje med njima ni več ne le potrebno, temveč celo primerno. Ali možno.

[8]     Dober primer bo najbrž tole čudo: »White faces, white faces always haunt me so beautifully / Learning temples meditating churches / Always bring out the white of the devil in me.« Tudi sicer, v kolikor koga zanima, priporočam branje Rokyjevih tekstov. Ponujajo namreč izjemno nenavadno izkušnjo, kajti Roky je definitivno zadel nekaj. Le ta nekaj je povsem izmuzljiv racionalnemu mišljenju.

[9]     Če pomislimo podrobneje … Faridin imidž na koncertih je bil minimalističen, a učinkujoč. Nekoliko debelušna, bosa ženska v oprijeti večerni obleki z dekoltejem, polita z litrom ali dvema krvi. Hipotetična situacija: k vam pristopi takšna ženska in vas povabi, če bi šli z njo v Pekel. Kateri moški bi to zavrnil? Ali, no, ženska, če smo že pri tem?

[10]   To ’Zver’ je sicer treba razumeti bolj v smislu primerjave z metal bendi, ki masturbirajo na menjavanje z moškega in ženskega vokala, in ne toliko v okultnem smislu. Če stvar pogledamo po slednjem, Farida ostaja ženska. Tista, ki je zapregla Zver: »I’ve been drained of all but lust / And I’ve seen Hell today.« Tista Ženska, v kateri Sla in Moč postaneta eno in isto.

Avtor:
twitter facebook