recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

članek

2. 6. 2015  Deset legendarnih vstopov v metal skladbe 
Ni boljšega načina kako ujeti zgoščeno napetost in energijo metal glasbe kot pa v treh, štirih dobah pred samim začetkom pesmi.

Včasih je pričakovanje nečesa tako kul kot sam dogodek, katerega se veselimo, če ne še bolj. Prav ta občutek napetega pričakovanja spremlja hard rock in metal v vseh pogledih, naj bo to pred koncertom, ko vsi živčno čakajo na izpolnitev svojih sanj ob tonski vaji, ali pa pred samo pesmijo, ko se bend pripravlja na maksimalni raztur. V metalu so dolgi in razkošno posneti uvodi standard, pravzaprav je nemalo takih, ki so se vpisali v zgodovino, a je to tema za drugič – tokrat bo govora o posebni vrsti stopnjevanja napetosti, in sicer o ritmičnih vklopih, ki jih največkrat srečamo v obliki štirih zaporednih udarcev po čineli.

 

Ti so v živo pogosti, saj se nastopajoči tako najlažje uskladijo in istočasno začnejo skladbo, na ploščah pa so nekoliko redkejši. Tistih, ki so se vtisnili v spomine poslušalcev, je še manj, a so toliko bolj posebni prav zato, ker ni boljšega načina kako ujeti zgoščeno napetost in energijo metal glasbe kot pa v treh, štirih dobah pred samim začetkom pesmi. Sledi deset najrazličnejših vstopov, ki so se mi v težki glasbi vtisnili v spomin. Nekateri so pred začetkom same skladbe, drugi spet napovejo pomemben riff ali pa celo zaključijo pesem, nikakor pa niso vsi bobnarski, a jim je na koncu skupno to, da se s svojo unikatnostjo prekleto hitro vtisnejo v spomin.

 

10. Toxic Holocaust – Exxxecutioner

Najbrž gre za najmanj znan vstop na tem spisku, kar pa nikakor ne razvrednoti Toxic Holocaust in Joelove odlične skladbe Exxxecutioner, ki ima pravzaprav cel bobnarski uvod. Ta s svojo enostavnostjo in ritmičnostjo že tako prepriča, nakar se pred samim koncem prelevi v kopico ritmičnih udarcev po snaru, ki rahlo povlečejo ritem nazaj – tik preden skladba eksplodira v enega najudarnejših thrasherskih riffov 21. stoletja.

 

9. Repugnant – Spawn of Pure Malevolence

Tokrat gre pravzaprav bolj za izstop kot pa vstop. No, ali pa vstop v konec, če smo pikolovski. Repugnant prekinejo štopanje po čineli s kratkim ukazom: vokalist Forge zasika „Do it!“ namesto zadnjega udarca po čineli, kar je dokaj nepričakovan preobrat. S tem so Repugnant podčrtali, da v death metal vračajo element nevarnosti, ki mu je v sredini dvatisočk še kako manjkal.

 

8. Exodus – Piranha

Obstaja samo en odgovor na vprašanje, kaka je ritmika v metal glasbi: dvojna bas stopalka, snare in Exodus. Ta vklop vsebuje vse troje.

 

7. Morbid Angel v živo

Ko smo ravno pri vstopih, ki so povzeli ritmiko celotnega gibanja, ne gre mimo Morbid Angel. Pete Sandoval je hitro zaslovel po tem, da je skladbe začenjal s štirimi zaporednimi bobnarskimi udarci, ko so ostali to še počeli s činelo ali palčkami. To je bila tako rekoč pika na i, še zadnji vpadljiv element zvrsti, ki je že tako vedno temeljila na tem, da je toliko „in your face“, kot se le da.

 

6. Entombed – Left Hand Path

Če je omenjena zvrst na Floridi doživela rojstvo in hitro dosegla ekscentrične višave, je na Švedskem vedno ostala na trdnih tleh. Četudi sta obe smeri zaradi tega doživeli stisko (v Ameriki večina death metala že dolgo ni več podobna death metalu, na Švedskem pa se na vsak iznajdljiv bend napopa 20 klonov iz cele Evrope), še vedno ni boljšega pričevanja surovi energiji švedskega death metala kot je ta en sam „tup“ na začetku albuma, ki je definiral generacijo, katera se ni nujno opirala na severnoameriško miselnost, da je več vedno bolje.

 

5. At the Gates – Slaughter of the Soul

Če so Entombed na kratko definirali, kaj je pri njihovi generaciji bilo dobrega, so At the Gates pljunili v obraz tistemu, kar je bilo slabo. Slaughter of the Soul je v bistvu thrash album iz časa, ko je bilo vse drugo v trendu. Krik „Go!“ ni le signal, ki bendu daje vedeti, kdaj mora začeti, pač pa spodbuda poslušalcu, kot neke vrste dramilo iz sanjavih blodenj devetdesetih, ki so nenazadnje prizadele tudi zvrst v kateri so se znašli At the Gates. Melodična stran ekstremnega metala je namreč hitro postala napihnjena, z eno besedo kar dolgočasna, At the Gates pa so ponujali alternativo v obliki brce v rit. Go!

 

4. Celtic Frost - Dethroned Emperor

Roke gor, kdor se zaveda, da imajo Celtic Frost cowbell v glasbi. In to na prvi plati, klasiki, ki jo vsi poznajo, na enemu najbolj ikoničnih komadov, ki so jih Frost kdajkoli posneli. Ker pa je švicarski power trio uvod v riff izpeljal z dovolj samozavesti, se zvonca niti ne opazi, če že, pa nikakor ne deluje klišejsko. In zakaj je navaden kravji zvonec tako visoko na spisku? Odgovor ponujam v obliki nadaljnjega vprašanja: ima kak drug bend v metalu dovolj jajc in stila, da bi izpeljal vstop s cowbellom in pri tem ne izpadel butasto in klišejsko? Nikakor.

 

3. Type O Negative – Gravity

Type O Negative je prekleto zgodaj v karieri uspelo stisniti svojo mračnjaško ideologijo pomešano z odpuljenim in neverjetnim smislom za humor v kopico zlogov. Ko frontman Steele v svojem markantnem newyorškem naglasu zarjovi „One, two, three, four, I don't wanna live no more!“, ne gre brez igrivega nasmeška ob poslušanju, tudi v časih, ko gravitacija vleče dušo na dol.

 

2. Black Sabbath – Sweet Leaf

Uvod v to skladbo je dosegel mitološke razsežnosti, saj gre za enega najboljših (in najkrajših) povzetkov dekadentnosti sedemdesetih let. Ne samo to, Sweet Leaf dejansko potrebuje neke vrste kratek ritmičen uvod. Če bi riff iz prve razsul zvočnike, bi zvočni napad Iommijeve desettonske kitare bil preveč za šibka ušesa človeštva... Včasih je preprosto bolje opozoriti sekundo prej.

 

1. Sepultura – Troops of Doom

Kaj pa drugega. Ramones so že zdavnaj začeli napovedovati svoje skladbe s tem, da se je nekdo zadrl zaporedje števil, a so Sepultura s tem dosegli točno tisto vrsto sporočilnosti, katere si vsak metal bend želi. Čeprav Max zarjove „um, dois, tres...“ in mu za štirico s tem zmanjka časa, je urgentnost jasna že v njegovi barvi glasu: „Mi smo Sepultura, prihajamo iz Brazilije in boli nas kita.“ Sledi totalen raztur v obliki enega najbolj legendarnih metal komadov ne glede na obdobje, ki še vedno navdušuje poslušalce po celem svetu tako, da jim daje vedeti, da za heavy metal ni obvezna osebna, na kateri piše EU ali ZDA.

twitter facebook