recenzije

Lacuna Coil

black anima

Enthroned

cold black suns

Hammerfall

dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

članek

13. 4. 2012  13 Candles, pars tertia: Australia 
"Dokaz, da se leta izkušenj vsekakor splačajo ter da oldschool slog ter vintage zvok še zdaleč nista za v staro šaro, le izvesti ju je treba z elanom."

Pri nas vsi težijo in cvikajo, ker je petek trinajsti. No, nekje tam dol obstaja celina, kjer se kvečjemu petek trinajsti boji večine prebivalstva. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bo rubrika 13 Candles lotila avstralske scene, glede na to, da gre verjetno za najmočnejše prizorišče ekstremnega metala stare šole na svetu.

V Avstraliji pač nihče ne poskakuje okoli s trajno in teži z '80s garderobo, kar se še kako odrazi v glasbi. V prvih dveh rubrikah sem pokril Venom in Blasphemy, oboje pa predstavlja temelj black oz. death metala v Avstraliji; testosteronski show angleške legendarne trojice se precej dobro ujema z nacionalno identiteto spodnjih bratrancev, medtem ko legende kanadskega bestiala dodajo tisto dodatno brco, ki thrash metal rif lahko požene v novo prestavo. In ravno to je poanta ekstremnega metala "from down under". Ni dvoma o tem, da se zanaša na kultna imena vse od Slayer prek Bathory do Sarcofago, kar je posebno je, da ima vsaka skupina svoj lasten zven, čeprav si v resnici delijo marsikatero glasbeno značilnost. Največja posebnost tamkajšnjih skupin pa je nekaj za današnji čas popolnoma nepredstavljivega: uspešno se izogibajo žanrom. Jasno gre za metal glasbo bolj ali manj ekstremnih nazorov, a se tu konča. Black, death, heavy, thrash in doom na celini, kjer štejejo dejanja in ne besede, ne pomenijo nič.

Armoured Angel ter Hobbs' Angel of Death med starimi fani v Avstraliji veljata za legende, saj sta skupini tako rekoč pripeljala zvoke Venom, Slayer, Exodus, Possessed in podobnih v kraje, kjer omenjene skupine še dolgo časa niso imele priložnosti nastopiti. Kljub temu da je šlo za okultno svinjarijo najvišjega kova, Peter Hobbs in ekipa niso razvili sloga, ki bi bil lasten njihovi sceni. Ta čast je vrsto let kasneje, torej v 90-ih, pripadla Bestial Warlust. Ti so svoje predhodnike nadgradili z visokooktansko mešanico black metala in thrasha, to pa so storili na tako unikaten način, da so zveneli drugače kot karkoli drugega na sceni, kar je najbolj pomembno pa je seveda duh njihove glasbe. S tem niso le napovedali novega vala skupin, pač pa tudi potrdili razhajanja z večino metal scene takrat. Predalčkanje, marketing, podoba in melodika z Bestial Warlust niso imeli nič kaj opravka, saj je agresivna peterka stala za svojo lastno ideologijo, ki je imela marsikaj opraviti z Blasphemy, z evropskimi imeni black metala pa bore malo.

Bestial Warlust so razpadli po klasičnem albumu Blood & Valour, že pred tem pa jih je zapustil kitarist K.K. Warslut, ki je imel drugačne cilje. Ustanovil je Destroyer 666, skupino, ki je uspešno ohranila energijo Bestial Warlust, a je skozi čas odpravila vse več surovosti iz svojega zvoka. D666 danes ustvarjajo kompleksne skladbe, ki se sklicujejo na black, death in thrash metal, gotovo pa so mehkim ušesom najbolj razumljiva skupina iz Avstralije, saj se v njihovi glasbi znajde več kot le kanček melodije.

Poleg D666 so največje ime avstralske scene, kot kaže, Gospel of the Horns, po zvoku pa sta si skupini sorazmerno blizu, čeprav so GotH mnogo manj melodični. Ni čudno, saj je frontman Chris Volcano skupaj s Keithom igral na prvencu D666! Poleg tega pa je na sodobni klasiki A Call to Arms prisotna definicija avstralskega ekstremnega metala: Uvodni rif skladbe Chaos Bringer uvede tip napada na električno kitaro, ki je metalu še danes tuj, pri somišljenikih GotH in D666 pa je postal stalnica.

Seveda se vse skupaj ne konča pri dveh skupinah. Nocturnal Graves so v podzemnih krogih s ploščo Satan's Cross, ki je bila razprodana v neverjetno kratkem času, bili deležni obilice presenečenja. Plošča je namreč nedavnega 2007 bila posneta stoodstotno analogno, bobnar Jarro Rafael, ki je poskrbel za vse skladbe in inštrumente, pa se je ravno na Satan's Cross dokazal za virtuoznega, četudi že na Destroyer 666 klasiki Phoenix Rising nikakor ni razočaral. Dokaz, da se leta izkušenj vsekakor splačajo ter da oldschool slog ter vintage zvok še zdaleč nista za v staro šaro, le izvesti ju je treba z elanom.

Somišljenik Jarra Rafaela (tudi live kitarist Nocturnal Graves), Decaylust, pa je 2010. potencialno zakuhal najmočnejši izdelek avstralske scene. Album World Cremation žrtvuje del razbijaške narave plošče Satan's Cross, le-to pa nadomesti s pristno temačnostjo, ki se ponekod sklicuje na Beherit v njihovih najboljših trenutkih.

Shackles so (no, so bili, saj so pred nedavnim razpadli) predstavniki ravno nasprotnega stila; četudi ohranijo tradicionalno rjovenje v slogu Bestial Warlust, Blasphemy ali celo Sarcofago, njihova inštrumentalna podlaga v primerjavi z omenjenimi skupinami deluje naravnost melodično. Blazno prija po celodnevnem guljenju ušes s Satan's Cross (preverjeno).

Kulminacija nepredvidljive, včasih naravnost čudne plati avstralske identitete pa so Cauldron Black Ram ter Vomitor. Glasba obojih je trdno zakoreninjena v death oz. thrash metal, veliko si izposodi tudi od prastarih black metal legend kova Hellhammer in Bathory, a ima zvok obeh skupin primesi absurdnega. Vomitor so tokom let razvili svoj poseben zvok, ki surove rife podaja na način, katerega ni moč opisati drugače kot "oddaljen", medtem ko se Cauldron Black Ram zanašajo na grmeče kitare in, no ja, besedila o piratih, ki začuda izpadejo okusno in precej daleč od sladkastih muzanj raznih evropskih klovnov in harmonikašev.

Za zaključek pa še dve imeni iz bolj varnih vod; Hellbringer ter Trench Hell se držijo formule, ki dosti bolj spominja na tisti čas, ko se v Evropi thrash in black metal še nista ločila. EP slednjih, Southern Cross Ripper, je pri priči postal sodobna klasika (za bobni itak spet Jarro) medtem ko Hellbringer trenutno dvigujejo prah z istoimenskim EP-jem.

Underground metal v Avstraliji je pravi fenomen, saj se scena razvija pod nemogočimi pogoji; glasbenikov je malo, mesta pa ločujejo neznosne razdalje. Kar pa spodbudi največ navdušenja je ravno to, kako glasbeniki različnih starosti ne le poustvarijo duh največjih klasik zvrsti metala, pač pa ustvarijo svoje lastne, ki jim lahko stojijo ob boku. Klasike še vedno izhajajo, nekdo od spodaj pa je imel jajca, da jih naredi (pa naj bo to aluzija na hudiča ali Avstralce); v dobi internetne zmede jih gre le poiskati.

twitter facebook