recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

članek

11. 9. 2012  13 Candles, pars septima: Party-San 
Party San 2012 je definitivno bil festival, za katerega ni bilo škoda vsega denarja, časa in živcev, ki jih zahteva dolga pot.

Saj bi rekel, da prejšnji mesec ni bilo 13 Candles, ker so bile počitnice in na nek način bi pravzaprav tudi rad, da bi sardelčkanje nekje ob morju in temu primerno cmarjenje možganov bilo resnično, pa ni. Avgust je izgledal zame in ekipo malo drugače, saj smo si že nekaj časa nejeverno ogledovali line-up določenega legendarnega nemškega festivala in se naposled le odločili iti. Ne, ni govora o Wacknu, saj je zadnja stvar, ki bi si jo želel po uspešno preživetem Return of Darkness and Evil II ter Metal Campu, tole krat n. Pred vami je torej reportaža kultnega festivala Party San, katerega line-up so v glavnem sestavljali bendi, ki so se znašli v preteklih rubrikah 13 Candles; za maximvm kvltness pa mi je reportažo pomagal spisati Mike Manslaughter (bass/vox/collateral damage pri Hellsword), kateremu prepuščam pero.

~Andrej

Party San je nemški festival z dolgo tradicijo, ki seže do leta 1999, kot festival z lokalnimi bandi pa je bil prvič organiziran že leta 1996, naprej pa se razvija še danes.

Njegov največji plus letos je bila precejšnja underground usmerjenost; pripeljali so namreč mnoge malo manjše, a vendar zelo kvalitetne bande, manjkalo pa ni tudi bolj zvenečih imen, kot so Behemoth, Immortal ali pa Sodom.

Po celodnevnem potovanju z vlakom smo se sestali s Teleport ekipo ter se pridružili koloni dolgolasih manijakov in vstopili skozi vhod letališča na festivalsko prizorišče.

Poleg odličnega nabora bandov preseneča urejenost festivala, ki slovenski Metalcamp pusti daleč za seboj. Obiskovalca predvsem razveselijo tuši in dejanski, pravi WC-ji za ceno šestih evrov, denarja pa je vredna že živo rdeča zapestnica z napisom "Shit & Shower Flatrate".

Naslednji dan nas je čakal nabit program, ki se je prvi dan festivala na srečo začel malo kasneje kot ostale dni.

Prvi so bili na urniku Dead Congregation, ki smo jih žal zamudili, ker se je takrat odprl vhod na glavni oder in je nastala ogromna vrsta ljudi, ki so želeli tja (najverjetneje zaradi obilo merchandisa, ki je bil na voljo).

Vrsta pa je hitro izginila in tudi mi smo prišli pod oder. Naslednji so bili na vrsti okultni heavy metalci In Solitude, o katerih je zdaj precej govora, vendar so me precej razočarali; nekaj je pripomogel slab zvok, predvsem pa  šminkerska poza članov benda, kot naprimer naučeno simultano čupanje. To, da je basist imel težave z menjanjem počene strune, gotovo ni pripomoglo.

Sledili so okultni death metalci Necros Christos in nas premaknili v nekakšen death metalski trans s svojo kuliso mastnih riffov in razgibanih ritmov, ki jih odlično dopolni kruleč vokal frontmana Ra-ja. Umazan, zloben death metal iz starodavnih grobnic, kot se spodobi.  Band, ki ga je res vredno preveriti, tako studijsko, kot v živo; vsi komadi so spevni in se v live situacijo prenesejo odlično, a nosijo toliko vsebine in atmosfere, da prav kličejo po popolni predanosti in osredotočenosti na glasbo.

Z naslednjim bandom pa se je na oder zgrnilo še več teme. Odeti v spandex, bodice in verige so Nifelheim napadli z rafali blast beatov in riffi, ki so rezali skozi zrak. Kljub začetnemu slabemu zvoku in odsotnosti Tyranta, enega od dvojčkov, ki sta gonilo banda, je njihov nastop opravičil napis nad odrom: Hell is here. Nifelheim so zravnali vse pred seboj, kar jim je uspelo le s pomočjo setliste, ki je črpala iz vseh plošč, seveda pa tudi z odličnim igranjem.

Med Sodom se je nabrala ogromna množica ljudi, vendar ta band mene že dolgo več ne prepriča. Slaba izvedba in setlista sta dober razlog. Klasike, kot so Agent Orange, Blasphemer, Outbreak of Evil, Sodomy and Lust in podobne sredi skladbe skoraj razpadejo, vokal Angelripperja vedno bolj peša, trenutni line-up pa ni dovolj sposoben, da bi obdržal izvedbo na nivoju.

Zelo pa so me pritegnili Bolt Thrower, ki so po vseh teh letih še vedno uigrani in zelo dobro vedo, da hiti najbolj vžgejo pri publiki. Vojni stroj je razvnel publiko in spodobno zaključil prvi dan.

Naslednji dan se je program začel že ob dvanajstih, zato sem Malignant Tumour zamudil, sem pa pohitel na koncert avstralskih black thrash manijakov Assaulter. Njihov nastop je zelo prepričljiv, bend pa je zelo uigran, vendar pa bi si ga zelo želel nekoč ogledati v klubu, kjer bi njihov nastop še bolj zaživel.

Iron Lamb sem si ogledal iz ozadja. Njihov punk 'n' roll me nikoli ni preveč navdušil, saj je naproti kakšnim Inepsy zgolj povprečen. Sama izvedba pa je bila na nivoju.

Nato so nastopili še eni Satanu všečni avstralski manijaki, Gospel of the Horns. Ritbrcajoči komadi, ki vlečejo vpliv od Destruction, Bathory, Celtic Frost in podobnih, zares unikaten, rezek vokal in karizmatičen frontman naredijo ta band res nekaj posebnega.

Oder so nato zasedli Entrails, ki so navdušili z dodelanim švedskim death metalom. Band odlično nadaljuje dediščino Entombed in ostalih švedskih velikanov. Tipična distorzija iz Bossovih efektov je tresla tla, frontman pa krulil, kot da je to njegov zadnji dan.

Skalmöld, General Surgery in Dark Fortress sem izpustil, saj je bilo na programu še mnogo za videti, raztur skupin pred tem pa je počasi začel prihajati za nami.

Ne glede na to so Immolation povrnili moči in navdušili tako z dovršenim nastopom kot z naborom skladb. Band, ki po vseh teh letih ne kaže, da misli odnehati, oziroma zaspati na lovorikah. Definitivno vredno ogleda, ko se jeseni ustavijo v Ljubljani skupaj z Marduk.

Med Ghost Brigade sem krožil po metal tržnici, ki je ponujala odličen izbor CD-jev, vinilov in ostalega merchandisa, predvsem na področju podzemnega black, death in thrash metala, celo do te mere, da je bilo kako finsko, šminkersko komercialo težko najti. Zato pa smo se člani Hellsword, Teleport in Eruption toliko bolj napasli in tam pustili manjše bogastvo.

Egipčanski norci Nile so po dolgi tonski vaji razgreli publiko in s hiti iz vseh obdobij marsikatero glavo prisilili v čupanje. Dokazali so, da so še vedno v vrhu death metal skupin. Predvsem je navdušil trojni vokal napad.

Za njimi pa so sledili Immortal, zvezde večera. Če primerjam njihov nastop s tistim na Metalcampu 2010, je bil ta mnogo bolj uigran, setlista je bila dosti zanimivejša, predvsem pa je presenetil slavni Call of the Wintermoon. Bombastičen nastop, povsem primeren za zvezde večera.

Po dveh dneh nabitega programa sem si privoščil daljši počitek in se na prizorišče odpravil šele ob pol štirih, ko so oder zasedli Archgoat, finski death black manijaki s pravim fuck off attitudom. Pevec je zgolj napovedoval naslove skladb in že so rušili vse pred seboj. Band, ki se ga dejansko bojiš.

Zaradi zamude Ragnarok in predolgega seta Warbringer, ki so sicer bili uigrani in energični kot vedno, bi skoraj zamudili že tako skrajšan nastop Toxic Holocaust. Poleg Joela Grinda, ki se izkaže kot odličen, karizmatičen frontman, odlično delo opravljata delo tudi njegova zdajšnja sočlana. Hitre, udarne skladbe dokažejo, da prvinski zlobni speed metal še živi.

Incantation so igrali uigrano, kljub sposojenemu bobnarju iz Mortician. Ker je vskočil zadnjo minuto, so poleg Incantation skladb igrali tudi Mortician in Funerus priredbo, saj je v teh bandih nekoč igral skupaj z Johnom McEnteejem. Kljub temu nastop, ki ga je bilo vredno videti. Od vseh treh so na festivalu manjkali le še Suffocation.

Med Insomnium sem se znova potikal po metal tržnici, večino nastopa Tankard pa sem rajši gledal nemške death metalce Venenum, ki so v sosednjem Tent Stageu ponudili soliden nastop. Naglfar me niso navdušili, predvsem so problematični njihovi precej generični riffi v stilu second wave black metala.

Festival so zaključili prerojeni poljski velikani Behemoth. Nergalov krik »It's good to be alive!« je dal vedeti, da so se vrnili in nameravajo nadaljevati svojo uspešno pot. Njihov nastop je uigran in precej gledališki, z mnogimi oderskimi rekviziti, kot so npr. maska, ki si jo je Nergal nadel proti koncu nastopa, kovinska ogrodja ter bakle. Presenetila je tudi kakšna starejša skladba. Povsem primeren bend, da zaključi tak festival.

Party San 2012 je definitivno bil festival, za katerega ni bilo škoda vsega denarja, časa in živcev, ki jih zahteva dolga pot. Odsvetujem pa potovanje z vlakom, saj je potrebnih mnogo prestopov, med katerimi je izredno malo časa. Slovenski ekipi gre zahvala za odlično družbo, predvsem pa hvala Blažphemerju iz Teleport, ki je v zgodnjih urah zadnjega dne vstal, da nas je zapeljal do postaje in nam prihranil marsikatero težavo. S tem smo zaključili nenadfukljivo legendaren festival, ki ga bo nadvse težko ponoviti, saj nam je resnično postregel z najboljšim od najboljšega, kar se tiče ekstremnega metala.

twitter facebook