recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

članek

13. 2. 2012  13 Candles, pars prima: Venom 
''Gotovo pa je namen rubrike raziskati tega in še kopico drugih fenomenov pri skupinah, tako novejših kot pradavnih, ki ohranjajo bit imen Hellhammer, Bathory, Sarcofago, Vulcano, Blasphemy, Beherit in tako dalje, ad nauseam.''

Od prve do trinajste, pa so pred vami. Predpostavljam, da potrebe po razlagi naslova nove stalne rubrike na Profanity ni - kdor razume, pač razume. Jasno je torej, da stvar apelira na tiste, katerim sede tista posebna zvrst hrupa, ki se je od začetka proti koncu osemdesetih vila iz Švedske. Gotovo pa ne gre ostati samo pri eni zasedbi, niti državi, pravzaprav niti celini. Rubrika 13 Candles je tu, da vsakega 13. v mesecu predstavi nov kup glasbene kanalje metalskega podzemlja. In ne, to ni tavtologija, čeprav bi se lahko najprej tako zdelo, saj ''metal'' in ''kanalja'' že dolgo nista več sopomenki. Zvrst je povečini pač izgubila smisel nevarnosti, ki je bil pred desetletji še temeljnega pomena za obstoj metala.

Jasno namen rubrike ni šokirati, ker je to le zgrešen (in očitno minljiv) pogled na metal glasbo, saj ni skupine, ki bi v tem vidiku ostala tako presunljiva, kot je bila pred dvajsetimi leti, naivno bi bilo verjeti drugače. Gotovo pa je namen rubrike raziskati tega in še kopico drugih fenomenov pri skupinah, tako novejših kot pradavnih, ki ohranjajo bit imen Hellhammer, Bathory, Sarcofago, Vulcano, Blasphemy, Beherit in tako dalje, ad nauseam. To, kar naredi silo pravega podzemlja tako nenavadno privlačno (ali odbijajočo, ha), ni preprosta stvar, ki bi se jo dalo predstaviti, razčleniti, zanjo napisati knjigo navodil. Njen duh se da zajeti samo skozi glasbo. Tako kot namen sveče ni vbiti nekomu znanje iz knjige, pač pa jo le osvetliti, je podobno tudi ključni cilj teh trinajstih le vreči svetlobo na kak kotiček, ki ga morda povprečen fan metal glasbe ne obišče tako pogosto. In kje bolje začeti kot na začetku začetkov, ki je prepogosto označen kot le rock 'n' rollerski eksces v okviru pentagramov in čarovnic? Gotovo nikjer drugje, kot pri kraljih black metala in saecula saeculorum, Venom.

Svojo glasbeno pot so začeli v poznih sedemdesetih, v zibelki metal glasbe kot celote, Veliki Britaniji. Newcastle je daleč od glasbenih nebes (pekla?), zato je bilo treba začeti v cerkvi, pred tem pa prepričati kakega javnega uslužbenca, da bo stvar po vajah vsak teden ostala za silo cela. Venom, ki so sicer neslavni po tem, da je njihov prvi oglaševan nastop v Angliji bil vrsto let kasneje v Hammersmith Odeonu, so kaj hitro pograbili po studijski opremi, ki je jasno vodila v nenaden nastanek kultnih plat kova Welcome to Hell, Black Metal ter At War With Satan. Kar pa je bilo resnično revolucionarnega na teh ploščah ni bilo to, kako ekstremno so zvenele kar naenkrat. Takoj, ko so bile izdane, je bilo jasno, da jih bo nekdo kmalu presegel, saj so s tega vidika le stopnica v velikem, dolgem (in pogosto nesmiselnem) vzponu metal glasbe proti vse večjim skrajnostim.

Glavni argument njihovega obstoja je pravzaprav potisnil to neznansko kolobocijo proti temu, da je dobila svoj pravi zalet; gre namreč za to, da so Venom pokazali, kaj vse je mogoče narediti, kako velik korak je moč narediti ipd., saj so se odnosa do svojih vplivov prekleto dobro zavedali, kot so tudi vedeli, da njihov zvok ni padel ''z neba''. Del tega je gotovo prišel iz punka, ki je na ideološki, celo politični ravni, nekaj let pred razcvetom angleškega heavy metala zasnoval metodo rušenja idejnih temeljev ne le rock glasbe, pač pa družbe kot celote. Pri Venom pa ni šlo le za vajo iz svobodomiselnosti, pravzaprav je vse skupaj daleč od politične oz. družbene provokacije, četudi nanje pogosto gledamo kot fuck-off staršem ali kaj podobnega. Ni šlo za vajo, pač pa za izvedbo. Kar so trije pobesneli Geordiji dosegli je namreč to, da so dali vedeti, kaj vse je v današnjem svetu mogoče. S tem, da so si ustvarili svojo sfero delovanja niso le razširili meja ekstremnosti ali kaj podobno banalnega, kot smo že zastavili, pač pa so odstranili meje tega, kaj je mogoče. Glasbena skrajnost je bila le njihov modus operandi, katerega so mnogi prevzeli, le malokdo pa se je resnično nalezel urgentnosti njihove glasbe, ki ni bila le seštevek vsega do tedaj znanega, pač pa je v metal vpeljala nekaj, kar vsak ljubitelj glasbe začuti ob svojih najljubših zvrsteh.

Tu je govora ravno o tem nepopisljivem duhu, eden izmed temeljev katerega je gotovo drznost, saj je trio iz Newcastla črpal zamisli iz sveta, ki je bil metalu tuj, jih postavil v drugo okolje in predstavil v celoviti podobi, ki je dandanes pogosto karikirana, a je obenem v vsej svoji silovitosti tudi izjemno prikupna. Brez pomote, ta silovitost je naivna, Venom pa so daleč od vzornih humanistov; na površinski ravni so njihova glasba, njihova divja, žurerska narava, hormonsko podkrepljena okultna besedila etc. nekaj, glede česa se lahko opredelimo. Nam je všeč, ali pač ne. Zamisel tega, da je nekaj tako nepredvidljivega, celo kaotičnega, kot so Venom predstavljali v času prvih treh albumov, sploh lahko prišlo v obstoj, kaj šele bilo predstavljeno svetu na tako celovit in brezčasen način, pa je tako posebna, da je ni smiselno vrednotiti s pokimavanjem ali pa palcem navzdol.

Pa brezčasna? Itak. V sodobni glasbi (in metal tu ni nikakršna izjema) se pogosto poigrava s pojmom iznajdljivosti, brezčasnosti ipd. Kar je resnično nenavadno je to, da so teh dveh oh-in-sploh svetih komplimentov deležne ravno zasedbe, katerih ideja je najbolj dostopna in bila potemtakem neštetokrat ponovljena. Ravno tu pa se Venom navežejo na sedanjost. Gre namreč za skupine, ki so ta neotipljivi, nepojmljivi duh Venom zajele in ga uporabile za svoje glasbene stvaritve. Metallica, Slayer in Hellhammer so bili prvi, kar je sledilo, pa se še kako vleče danes. Lahko rečemo ''vse od Blasphemy do Denouncement Pyre'', vendar bi to bilo zavajajoče, saj zveni, kot da je teh skupin neskončno in da se ta izvorni ogenj angleških Venom da tovarniško proizvesti. A temu ni tako. Smisel rubrike 13 Candles je/bo ravno konkretno raziskovanje skupin, ki nosijo to zamisel, a obenem sploh ni nujno, da zvenijo kot Venom. Imajo pa vse to njihovo temeljno lastnost, ki nedvomno izvira iz globljega undergrounda. Je to torej reklama? Poglejmo na to drugače; tudi ''No Life 'till Leather'' se ni sam znašel v poštnih nabiralnikih. Nekdo ga je moral poslati, in to ni bil oglaševalni agent v črni obleki s kravato.

twitter facebook