recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

članek

22. 4. 2014  Članek: Koncert Marka Perkovića – Thompsona ali perfidna nevarnost populistične zlorabe metalsko zveneče glasbe  
Thompsonov koncert sem doživel kot škodljiv in nevaren primer (zlo)rabe metalsko zveneče glasbe za mobilizacijo širokih množic za doseganje dnevno političnih ciljev desničarskih centrov moči.

O avtorju: Marko Lemaić je univerzitetni diplomirani politolog smeri Mednarodni odnosi. Leta 2006 je diplomiral na temo "Vloga religijskih in političnih voditeljev in cerkvenih elit v etničnem konfliktu med Srbi in Hrvati na Hrvaškem v letih 1991–1995", kjer je analiziral, kako so predstavniki političnih in cerkvenih elit manipulirali z zgodovino 2. svetovne vojne pri upravičevanju svojih političnih ciljev v času srbskega upora na Hrvaškem. Trenutno se v okviru znanstvenega magistrskega študija politologije - Etnične študije: urejanje in upravljanje medetničnih odnosov in konfliktov pripravlja na zagovor magistrske naloge z naslovom "Standardi varstva manjšin v EU ter njihova aplikacija v njenih post-socialističnih članicah ter post-socialističnih kandidatkah za članstvo", kjer raziskuje, kako te države z ustavo in zakoni varujejo klasične narodne manjšine.
Marko je dolgoletni obiskovalec metalskih koncertnih in festivalskih dogodkov v Sloveniji in tujini ter velik ljubitelj metalske glasbe, beri: metalec. Svoje študijsko zanimanje in pripadnost metalu je povezal v raziskovanje uporabe nacionalnega oz. etničnega (identitete, zgodovine ter mitov) v metalskem glasbenem ustvarjanju in izražanju.

Glasbeni opus Marka Perkovića – Thomposna mi ni tuj. Nekatere njegove pesmi sem, kot glasbene hite, velikokrat slišal na radijskih postajah in v lokalih, v času vsakoletnega letovanja na hrvaški obali. O avtorju in kontroverznosti nekaterih njegovih dejanj in glasbe je bilo prelitega že veliko črnila. Pričujoči tekst predstavlja pogled na koncert in koncertno dogajanje skozi oči ljubitelja metala in ravno zato ne nameravam pisati o njegovem življenju in delu. Vseeno pa moram že uvodoma, izhajajoč iz poznavanja vsebin pesmi, ki jih piše, zapisati svoje stališče, da je Marko Perković – Thompson moderni Orfej hrvaškega populističnega etno-nacionalizma.

Dvorana Dom Sportova v Zagrebu je bila 16. novembra 2013 skoraj nabito polna. Po ocenah tistih, ki so dvorano že večkrat obiskali, se je v njej nahajalo med 10 in 12 tisoč ljudi. Za prvo presenečenje je poskrbela publika; pričakoval sem veliko večjo prisotnost skupin adolescentnih samcev (skoraj) pobritih glav, načičkanih in ovešenih z bolj ali manj eksplicitno nacističnimi in/ali ustaškimi simboli, a temu ni bilo tako. Na koncert je prišlo staro in mlado, odeto tako v trenirke kot v trendovske bunde, visoke pete, usnje in jeans (če bi se v taki množici znašel v Sloveniji, bi bil prepričan, da gre ljudstvo na kak koncert moderne popularne glasbe, npr. Siddharte). Glede na vsebinsko sporočilnost Thompsonovih pesmi, je bilo videti veliko število hrvaških zastav ter majic s slikami hrvaškega generala Anteja Gotovine. Opazil sem tudi veliko ljudi, ki so nosili precej metalsko izgledajoče črne majice, katerih je bil natisnjen bodisi pevčev logotip z mečem, naslovnica zadnjega pevčevega albuma (na kateri je upodobljen sivi sokol, s katerega kril se širijo rdeče kocke) ali stilizirane podobe hrvaških srednjeveških vladarjev z napisi v gotskih črkah.

Približno 15 minut po najavljeni uri začetka koncerta so mojstri svetlobe dvorano skoraj povsem zatemnili. V ozadju se je pojavila projekcija srednjeveškega ščita, na katerem se je nahajala belo-siva podoba ujede s križem na prsih. Iz zvočnikov se je kristalno jasno zaslišal klic oz. krik ujede in kmalu za tem je snop ledeno bele svetlobe na odru osvetlil dolgolasega kitarista, ki je z rahlo pokrčenimi koleni, stoječ povsem na robu odra in z lasmi skoraj na kitari v arhetipsko metalsko-rockerski pozi zaigral (oz. skoraj izstrelil) kratek kitarski solo, ki je 'sprožil' koncert, ki se je ves čas glasbeno gibal med hard rockom in power metalom. Thompson je s svojim hrapavim in z glasbo dobro kombiniranim glasom publiko takoj pripravil k temu, da je skoraj v en glas prepevala (skoraj) cele tekste pesmi in med pesmimi ter med pavzami navdušeno vzklikala njegovo ime. Izbor pesmi oz. set lista je bila dobro sestavljena, tako da je približno po vsakih 3 ali 4 udarnejših pesmih Thompson publiko malenkost umiril z bolj baladno zvenečo pesmijo. Besedila pesmi, ki jih je Thompson zapel, je mogoče približno razdeliti v tri skupine.

Prvo in najmanjšo so predstavljale družinsko domoljubne pesmi. Drugi dve skupini, ki sta bili precej večji, pa sta predstavljali pesmi z močnim priokusom desničarskega klero-populizma, ter pesmi, ki so v glavnem mitomansko in poenostavljeno opevale svetlo in junaško zgodovino naroda ter usodo naroda in države (v sedanjosti) prikazovale kot posledico grehov in dejanj, storjenih v preteklosti. Kot je navada na koncertih, kjer se igra zgoraj omenjenim žanrom podobna glasba, je imela publika roke v glavnem ves čas v zraku, žal so bile nekatere desnice eksplicitno dvignjene v ustaško-nacistični pozdrav.

Ali je koncert zvenel metalsko? Po mojem prepričanju da. Metalsko zveneče kitarsko soliranje, poziranje in raba stilizirane srednjeveške ikonografije so več kot očitno kazali na to, da se glasbeniki in pevec veliko bolj domače počutijo v metalsko zveneči glasbi kot pa v kakem turbofolku, punku ali rapu. Udarnejše pesmi so bile brez izjeme zasnovane kot heavy ali power metalski epi.

V uvodu pesmi Dobrodošli se je podobno[1] kot pri klasiki Iron Maiden Aces High (kjer se v ozadju pojavi med ostalim podoba Winstona Churchilla in se zasliši del njegovega govora o tem, kako bodo branili Britanijo pred napadom nacistične Nemčije), pojavila podoba prvega predsednika samostojne Hrvaške, Franje Tudjmana in posnetek njegovega govora, v katerem sporoča oz. napoveduje boj »jugo-komunističnim ostankom, ki se borijo proti hrvaški neodvisnosti in se v boju zoper slednjo pečajo in za judeževe zlatnike prodajajo hudičem ...«

Zanimiva vzporednica med pesmima je tudi v tem, da se obe pesmi dogajata 'v zraku'.

In medtem ko Maidni govorijo o junaških prizadevanjih britanskih letalcev za obrambo britanskega otočja pred napadi Luftwaffe, Thompson na simbolni ravni v obliki basni govori o tem, kako krepostnemu sokolu, kljub vsem svojim zlobnim poskusom rdečkarske vrane in netopirji ne morejo do živega, saj leti višje od njih in je zato zanje nedosegljiv.

Thompson je približno na prvi tretjini med pavzo publiko opomnil, da mineva natanko eno leto od oprostitve odgovornosti za vojne zločine generalov Gotovine in Markača. Kot osvoboditelja in nekakšnega modernega Williama Wallacea je na častni tribuni posebej pozdravil ganerala Markača, na kar je izbruhnil splošni val navdušenja publike.[2] Podobno kot pri Grave Digger v Wacknu 2010, ko so na oder primarširali dudarji, je pred epom Geni kameni (Kamniti geni) na oder prišla folklorna skupina iz Sinja[3] in ob skupinskem kolu, podobnem plesu, kot spremni vokali s pevcem odpela pesem.

V takem vzdušju me je tudi številčnost državnih zastav pričela precej spominjati na letošnji koncert Carpathian Forrest, ki sem ga videl na letošnjem Brutal Assaultu, kjer so gledalke in gledalci neumorno v zrak dvigovali norveško zastavo, katera je mimo grede, v veliko večjem formatu in postavljena kot narobe obrnjen križ, krasila steno za odrom med nastopom skupine.

Vrhunec koncerta sta, sploh upoštevaje vzhičeno divji odziv publike predstavljala zares maidnovski ep, Kletva kralja Dmitra Zvonimira (Kletev kralja Dmitra Zvonimirja), ki skozi prizmo preteklosti gleda na hrvaško zgodovino po letu 1995, in sabatonovska vojaška koračnica Bojna Čavoglave. Thompson je po uvodnem posnetku zvokov izstreljevanja raket iz večcevnega rakatometa (podobno kot pri pesmi Sabatonov na vzklik »Attero...«, kjer publika odgovori z »Dominatus, Berlin is burning«) vzkliknil začetek ustaškega pozdrava »Za dom ...« na kar mu je publika v en glas ekstatično odgovorila s »... spremni!«. Dvorana je Thompsonovo najbolj znano glasbeno stvaritev, ki slavi hrvaško obrambo svojih domov pred srbskimi agresorji, opeva petje orožja in hrvaške branilce iz Čavoglav v Dalmatinski zagori predstavlja kot izvrševalce božje volje in sodbe, v ognjenem žaru navdušenja dvignjenih rok odpela od prve do zadnje besede in od prvega do zadnjega tona. 

Thompsonov koncert sem doživel kot škodljiv in nevaren primer (zlo)rabe metalsko zveneče glasbe za mobilizacijo širokih množic za doseganje dnevno političnih ciljev desničarskih centrov moči. Thompson je na koncertu, ki se je sovpadal z vrhom referendumske kampanje o spremembi hrvaške ustave, v kateri bi se zapisalo, da zakonsko zvezo predstavlja zgolj življenjska skupnost moškega in ženske, javno podprl tako ustavno dopolnilo. Ob tem je s pesmijo Vedno zvesti (Uvijek vijerni), preko tega, da je izpostavil, da je Vukovar hrvaški, tudi posredno a vseeno jasno podprl odstranjevanje napisov v cirilici v tem mestu. Množica mu je pritrdila z dviganjem hrvaških zastav in vzklikanjem „Vukovar, Vukovar!“

Thompsonova glasba vsebuje nevarno kombinacijo širšim (nemetalskim) delom družbe poslušljiv nivo udarnosti ter agresije z jasnimi in vsem razumljivimi političnimi sporočili. Tudi bolj baladni del njegovega glasbenega opusa, podobno kot udarnejši, izpoveduje klerikalno-desničarske vrednote.

Glede na omenjeno razumem tako strukturirano glasbo kot učinkovit medij posredovanja (bolj ali manj) ekstremističnih desničarskih sporočil ter sredstvo artikulacije javnega mnenja, ki dosega veliko širši krog ljudi kot kakšen dadaistični, neposlušljiv ter za ozek krog ljudi razumljiv bebasti NSBM.[4]

_____________________________________________________________________________________________________

[1]  V primerjavi podajam zgolj določene podobnosti med strukturo in vsebino obeh posnetkov in nikakor ne izenačujem zgodovinskih zaslug in dosežkov obeh državnikov.

[2]  Ne znam si predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi na koncert prišel Ante Gotovina.

[3]  Podatek, da je bila skupina iz Sinja, je pomemben zato, ker predstavlja običaj/prireditev Sinjska alka, ki slavi zmago domačega plemstva nad Turki, v očeh desničarjev pomemben simbol hrvaške avtentičnosti. Prireditev predstavlja tudi eno od glavnih zbirališč hrvaških desničarjev.   

[4]  Kratico sem namesto cele besedne zveze zapisal zato, ker v besedni zvezi, ki naj bi jo kratica vsebinsko predstavljala, ne želim zapisati zame pomensko zelo važen izraz – metal.

Avtor:
twitter facebook